Matic (Matija) Jošt iz Vrbja pri Žalcu velik del življenja posveča goram in stenam v njih, jih premaguje in postavlja nove plezalne smeri. Je človek, ki je zaljubljen v naravo, v gore, v plezalni šport, ki ga povsem razumejo le njemu podobni, drugi pa nanj gledajo s spoštovanjem. O 46-letnem Maticu, njegovih alpinističnih podvigih in še posebno o letošnji odpravi v indijsko Himalajo smo lahko veliko izvedeli na predavanju v dvorani Doma krajanov v Vrbju.
Od malih k velikim dosežkom
»Moja prva zabeležena preplezana smer v gorah je Tschadova smer v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah. Preplezal sem jo 1. septembra 1979 z očetom Silvestrom in mamo Pavlino, ki sta bila moja prva učitelja. Znanje in izkušnje sem pridobival v AO Celje in se vsakodnevno kalil, premagoval razne smeri in dozoreval v izkušenega alpinista. Med pomembnejše vzpone štejem prvi slovenski prosti vzpon v severni steni Velika Cina (Direttissima) v navezi z Albinom Simoničem 30. julija 1992. Temu je teden dni pozneje sledil prvenstveni vzpon po smeri Izziv v severni steni Ojstrice v navezi s Frančkom Knezom. Leto pozneje bi izpostavil še Walkerjev steber v severni steni Grandes Jorasess v masivu Mont Blanc, ki sva ga preplezala s Petrom Mežnarjem, nekaj mesecev zatem pa sva po severni smeri (britanska smer ED, 1100 m) opravila prvi slovenski zimski vzpon v tej smeri,« je povedal Matic, ki je omenil še vrsto dosežkov doma in v tujini, še posebno v okviru slovenskih odprav v Himalajii.
Indijska Himalaja 2017
Za Matica, ki je bil tudi vodja odprave, je bilo območje Rangtika že poznano, saj je tam leta 2016 že plezal s soplezalko Nastjo Davidovo iz Ljubljane, s katero sta pred tem osvojila vrh Aguje Saint Exupery v Patagoniji. V tokratni odpravi sta bila z njim Matjaž Dušič in Tomaž Žerovnik, za opremo in dobro počutje pa so skrbeli šerpe Lobsang Rinchan, Lobsang Gonbo in Sonam Rabgas. »Odpravili smo se v kraje, kjer večina gora še nima imen. Pogorje Haptal (ena izmed dolin v pogorju je Rangtik) je alpinistično precej nedotaknjeno. Vrhovi sežejo tja do 6500 m, stene so bolj alpskih dimenzij, dostope pa je večinoma mogoče opraviti v enem dnevu iz vasi, do katere vodi cesta, občasno imajo tudi elektriko in GSM-signal.«
Iz vasi Tungri (3600 m) so imeli pet ur hoda do baznega tabora na višini 4926 m, nakar so se lotili aklimatizacijskega vzpona na vrh Remalaye (6278 m). Njihov naslednji cilj je bil prvi pristop na Chakdoir Ri (6193 m ali H8), kjer so preplezali novo smer višine 750 m, ki so jo poimenovali Treasure of Zanskar.
»Najizrazitejši skalni stolp nad dolino Rangtik je Jamyang Ri (5800 m). Lani me gora ni hotela, tokrat pa sva bila z Matjažem trdno odločena, da jo osvojiva. Tomaž nama je pomagal pri nošenju opreme pod steno.« Ob približno petih popoldne sta bila na najvišji točki in preplezani novi 650-m smeri, ki sta ji dala ime Čunka. Celotno smer sta preplezala prosto in na pogled, za varovanje sta uporabljala izključno metulje in zatiče.
Naslednje jutro so zapustili bazni tabor in pogorje, ki je po mnenju Matica in njegovih soplezalcev čudovit kos našega planeta s prijaznimi ljudmi, z neokrnjeno pokrajino edinstvenih barvnih odtenkov in veliko lepih gora, ki dajejo izjemne možnosti za prvinski alpinizem in nove smeri.
