PLEMENITO

Goran Dragić za Urbanove sanje

Objavljeno 29. avgust 2013 11.49 | Posodobljeno 28. avgust 2013 20.01 | Piše: Lovro Kastelic

Redka dedna bolezen je Urbanu Gorjancu prekrižala športno pot.

Urban Gorjanc, ki ga je dedna bolezen zaustavila na športni pot. Foto: Drago Perko

DOMŽALE – V prvem razredu osnovne šole je meril 164 centimetrov. V četrtem, pri 11 letih, že 178. Takrat se je prvič seznanil s košarko. Danes jih meri 213! Da, to je višina 21-letnega Urbana Gorjanca, perspektivnega košarkarja, ki ga je na njegovi športni poti zaustavila sila redka dedna bolezen, imenovana marfanov sindrom, sindrom, ki doleti le enega od 20.000 novorojenčkov. »Gre za biokemične spremembe v beljakovinah vezivnih tkiv, te pa so krive, da imajo bolniki z marfanovim sindromom prešibka veziva. Ker pa so veziva prisotna prav v vseh glavnih organih (v mišicah, sklepih, žilah, srčnih zaklopkah), lahko zato pričakujejo bolezenske spremembe prav po vsem telesu. Te so pri večini bolnikov prisotne v srčnih zaklopkah in v glavni odvodnici – aorti,« je strokovno pojasnil prim. Boris Cibic, dr. med. Usoda je hotela, da se je mladi Urban Gorjanc na vrhuncu svojih moči, idealov, do ušes zaljubljen v to atraktivno igro pod koši, pred letom dni povsem nepričakovano znašel v vrtincu Ibsenovih strahov, te preklete determiniranosti, pa saj veste, vsakdo je hote ali nehote že vnaprej določen z dednostjo, z geni svojih prednikov, ki tlakujejo usodo posameznika.

Peti julij

Vse je dal za košarko, vse ji je posvetil. Zrasel v orjaka, pa čeprav starši, čistilka Sonja in delavec Silvo, še zdaleč niso tako visoki. Prav visoka rast je eden izmed simptomov, ki kažejo na marfanov sindrom. »Vpliva tudi na postavo, slabši vid, brez tega sindroma ne bi imel tako suhih rok in tako dolgih prstov,« je razodeval Urban, ki je tik pred tem uspešno položil še en izpit na srednji trgovski v Domžalah.

Leta 2010 se je iz rodnega Maribora, v paketu skupaj s Klemnom Prepeličem, preselil pod Sagadinovo okrilje, v vrste domžalskega Heliosa. Prepričan je bil, da bo s trdim delom zlahka dosegel svoje sanje, zaigral v Evroligi, nemara tudi čez lužo. »Toda zdaj sem moral dati košarkarske cilje na stran, zdaj je najpomembnejše zdravje ...« je globoko zavzdihnil.

Pred šestimi leti, ko so njegovo mamo uspešno operirali prav v Mariboru, ji zamenjali tako srčno zaklopko kot tudi aorto, še ni vedel, da je po njej podedoval tudi ta – marfanov sindrom. »Niso ji ga diagnosticirali,« se spominja Urban. »Šele ko so ga pri meni, so uvideli, da ga ima tudi ona.«

To je bilo pred evropskim prvenstvom za mlajše člane. Urban je bil v ožjem izboru, selektor Sagadin pa bi ga zanesljivo popeljal na prvenstvo. Priprave so se začele konec maja. Mesec pozneje pa je Urbana nenadoma uščipnilo v hrbtu. Od zdravnika je prejel tablete, na katerih je pisalo, da niso priporočljive za srčne bolnike. Spomnil se je mamine operacije in se posvetoval z reprezentančnim fizioterapevtom Igorjem Bošnjakom. »Ne jemlji tablet!« Ukazal mu je še ultrazvočni pregled, prijateljica Alenka Gotar pa kardiologinjo Metko Zorc. »Ah, prav vsi pregledi dotlej, in ni jih bilo malo, niso pokazali prav nič,« je z nekaj vdanosti izdavil Urban in se še enkrat spomnil Zorčeve, ki ga je že na vratih premerila s pogledom, opazila njegov skelet, njegovo postavo in takojci izstrelila – marfanov sindrom! Po ultrazvoku pa še: »Takoj prenehaj s košarko, lahko je smrtonosno!« To ostro priporočilo je Urbana povsem spodrezalo, vkopalo, popolnoma šokiralo. Petega julija, ko je to izvedel, zlepa ne bo pozabil. Tiste pol ure vožnje proti Domžalam je bilo najhujše v njegovem življenju, ni vedel, kaj naj stori, kaj naj sploh počne v življenju. »Ko podrediš vse, ampak, res, prav vse, neki stvari, in ko ti potem rečejo – nehaj se s tem ukvarjati, si resnično popolnoma izgubljen,« je pripovedoval o svoji najtežji izkušnji doslej. Takrat se je znašel v oceanu, neskončno daleč od najbližjega otočka, otočka upanja. Urbanova izkušnja je pravzaprav izkušnja o neusahljivem upanju.

Šokantni obrat

Izvedel je, da je diagnosticiran sindrom pri njem vplival ne le na rast, temveč tudi na razširjeno aorto, njegova ima premer 5,2 cm, normalno je 3 centimetre. Že ob naslednjem večjem naporu bi mu kaj lahko počila, je izvedel, smrt bi bila neizbežna. »Ostalih težav nimam!« je jasno in glasno dejal Urban, »to, prosim, izpostavite, da ne bodo bralci mislili, da ne vem kako trpim, da sem ne vem kakšen revež!«

Fizioterapevt je bil potem po postavljeni diagnozi primoran to povedati Sagadinu. Ta je Urbanu prepovedal nadaljnje ukvarjanje s košarko, bil sočustvujoč, »vse se bo uredilo, vse bo v redu, kmalu se boš vrnil«, ga je opogumljal. Šel je še k športnemu psihologu Alešu Vičiču, »košarka vendarle ni vse na tem svetu«, mu je psiholog položil na srce. Urban pa še kar ni mogel verjeti. »Še dan pred tem sem opravil dva treninga na polno, zvečer smo v Zrečah za nameček premagali še Čehe, 12 točk sem prispeval,« se je spominjal, potem pa še enkrat zavzdihnil, »ah, potem pa se življenje takole obrne … Bilo je res ful hudo.«

Evropsko prvenstvo si je potem le s težavo ogledal. V domžalskem klubu ga je čakala še leto dni dolga pogodba. »Sagadinu sem pomagal pri treningih, večinoma klikal na uro, da so soigralci vedeli, kdaj se jim izteka igralni čas.« Letos so se sporazumno razšli.

Dobrodelna akcija

Ves ta čas pa je upal na čimprejšnjo operacijo. Morala bi biti sicer že februarja, a se je zataknilo – pri zavarovalnici in konziliju kardiologov, ki do zdaj še ni dal zelene luči za njegovo zdravljenje v tujini, za 60.000 evrov drago in zahtevno operacijo, ali v Kanadi ali v Južni Koreji, pri kateri bi mu razrezali prsni koš in vsadili novo aorto. Če bi mu namreč zamenjali oboje, zaklopko in aorto, kot so storili njegovi mami, bi moral namreč košarko prekrižati za vse večne čase. »Veste, kardiologi težko razumejo nekoga, ki ima težave s srcem in ki bi se še naprej tako rad ukvarjal s športom.« Za normalno življenje sicer sploh ne bi potreboval operativnega posega, »toda jaz preprosto moram na operacijo, košarka je moje življenje!«

»Ne smem obupati!« si nenehno dopoveduje, a se še kako zaveda, »če operacije ne bo še v tem letu – lahko kar pozabim na košarko!« Dve sezoni brez košarke bi bilo pač preveč: stik z najboljšimi bi tako povsem splahnel.

Njegov rezervni načrt je narediti šolo do konca in se zaposliti v slovenski košarki. Takšnega scenarija pa nemara sploh ne bo: Goran Dragić je namreč že začel dobrodelno akcijo za Urbanovo operacijo. Med evropskim prvenstvom bo potekala tudi prav posebna licitacija treh športnih artiklov.

Se bo nadarjenemu Urbanu Gorjancu potemtakem (tudi z vašo pomočjo) le uspelo izviti iz Ibsenovih strahov ter ponovno zaigrati pod koši? 

Deli s prijatelji