Rojstni dan moje domovine, ki je tudi moj osebni praznik, praznujem v odsotnosti. Telesa in duha. Dala sem se izstreliti čez planke. Dobesedno. Ker toliko srda, besa in jeze, ki ga stebri družbe, tvorci narodove državotvornosti in staroste mlade demokracije gnetejo v svojih nedrih, ga ob letu osorej kot gnojni tur izpljunejo ljudstvu v obraz in se kot v ciničen posmeh svojim zanamcem kažejo kot pokvečena, nestvarna zrcalna podoba naroda, ne prenesem več.
Dovolj je tega. Slika Doriana Graya, ki jo vse leto negujejo v srčnih izbah, enkrat na leto pa z nje ometejo žadasti pajčolan pajčevin in jo ob vrhuncu narodove civiliziranosti zamaknjeno povzdignejo v srčiko slovenske tuzemskosti, iz leta v leto kaže gnusnejši obraz. Dovolj imamo, si drznem povzeti glas moje generacije. Generacije, ki ji ideološka razklanost, iskreno upam, ne buči več po žilah. Medtem ko se kot mnogi vrstniki, mlajši ali starejši, ukvarjam s tem, kakšna bo moja prihodnost, se bodo aktivna leta kdaj pravično finančno prelila v starost ali se bo vzorec, ki nam ga zdaj vceplja oblast, generiral v svoji najbolj zlovešči različici: da bodo vnuki sinovom volkovi – včeraj oče sina do praga, danes že sin očeta čez prag. Bo zdravstveni sistem vzdržal ali bomo po svetu tacali kot živi mrliči?
Je delo sploh še pravica, vrlina?
Le prgišče vprašanj, za katera trdim, da bi se z njimi morali ukvarjati tisti, ki smo jim mi, državljani, podelili oblast. Zaupali vzvode, da naše bitje in žitje spet vzbrsti v blagostanju. Ne pa, da si nas trgajo desni in levi. Parajo, mučijo, teptajo. Za svoje osebne interese in zavoljo otroške užaljenosti. Tisti, ki ne premorejo širine, občutka za napredek, iskrivosti in iskrenosti, naj se, prosim, umaknejo z obličja države. Rdeči in črni, beli in plavi naj tekajo samo še za žogo na igrišču. V narodovo bit pa naj posije mavrica. Prav tako naj se v hram demokracije naseli prihodnost. Polstoletne in bolj oddaljene zgodbe naj se končno že zapahnejo pod pokrov rakve. Z njimi naj se ukvarjajo zgolj tisti, ki so jih osebno pisali, izkusili.
V prvo vrsto naj končno stopijo vprašanja, bistvena za preživetje naroda. Razen če temu niste kos, cenjeni politiki. In po sliki, ki ste jo pustili na proslavi ob prazniku domovine, vam je za narod hudičevo malo mar. Sicer se ne bi posedli med izbrane aktualne tajkune, osamosvojitveni blagri dotičnih gor ali dol, ampak bi tvorili homogeno celoto vseh. Celoto, ki bi ji bilo mar za prihodnost, za nas.
