Gluhonemi spregovoril, slepa Jožefa spregledala

Danes v Kropi, zibelki kovaštva, spet odmevajo kladiva in nakovala. V kraju praznujejo kovaški šmaren, ki pomeni slavje vseh kovačev in nekdaj tudi kovačic, oglarjev in fužinarjev. V Sloveniji bi težko našli kraj, ki bi bil tako navezan na bogato preteklost, kot je Kropa. Železo in ogenj sta bila stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune. Kropa s svojo več kot 700-letno tradicijo fužinarstva spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem. Že v 15. stoletju so veljali posebni odnosi med delavci in delodajalci, bili so vzponi in krize, različni posamezniki, imeli so praznike in običaje. Nekateri od njih so se ohranili do danes.

Tisto, kar danes v Kropi pritegne posebno pozornost obiskovalcev, sta kar dve cerkvi. Poleg farne sv. Lenarta je na sončni strani doline na strmem pobočju nad trgom še druga, ki ji pravijo pri kapel'ci, čeprav je veliko večja, kot kaže domače poimenovanje. To je božjepotna cerkev Marije milostljivega srca ali Marije Matere usmiljenja, ki jo imajo v posebni časti. Začetek božje poti sega v versko razgibano 18. stoletje.

Kovaški šmaren

Najpomembnejši praznik je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu sredi strmega hriba nad Kropo, tam, kjer je danes cerkev, našlo na papir natisnjeno podobico z Marijino sliko. Na kraju najdbe so postavili šotorček iz zelenih vej, v njem pa oltar, kamor so postavili Marijino podobico. Sem so jo hodili dan za dnem častit, pozornost domačinov pa je zbudil čudežni dogodek, ko je eden od njih, šestletni gluhonemi Jurij Klemenc, spregovoril. Kroparji so se odločili, da bodo postavili cerkev. Zidali so hitro ter jo dokončali in opremili aprila 1729. Datum njene posvetitve, 2. julij 1729, je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih.

V jutranjih urah so najprej opravili božjo službo, nato so se poveselili z izleti v naravo, druženjem in zabavo. Vedno več ljudi je prihajalo k Mariji v Kropo, saj so se godili številni čudeži. Posebno je božja pot zaslovela, ko je oživel mrtev otrok. Žebljar Blaž Strgar je imel deklico, ki jo je njegova žena zadušila v spanju. Žena je obljubila, da bo šla po kolenih iz Krope do kapel'ce, če otrok oživi. Obljubo je izpolnila, Marija pa jo je uslišala. Dete, ki je ležalo že nekaj ur mrtvo na mizi, je oživelo. Žebljar Blaž in njegova žena sta to potrdila s prisego pred takratnim kamnogoriškim županom Jožefom Kapusom. Drugi velik čudež, ki so ga ohranili zapisanega, je bil, ko je spregledala slepa Jožefa Zupan.

V novi preobleki so kroparski kovaški praznik prvič slavili 1997. Danes je praznovanje kovaškega šmarna preraslo v najpomembnejšo kroparsko prireditev. Njen namen je ohraniti in predstaviti prikaz kovaškega vsakdana Krope. Kovaški šmaren je priložnost, da se ob športnih, kulturnih in zabavnih prireditvah zberejo Kroparji, tisti, ki živijo doma, in tisti, ki živijo drugje. Danes bo torej v Kropi, kjer je še dandanes zaznati volj po razbeljenem železu, še posebno veselo. Prav na vsakem koraku lahko vidimo, da so tu doma zares pravi kroparski kovači, če ne drugače, pa v kovaškem muzeju ali v ohranjeni kovačiji vigenjc.