Največkrat se vse skupaj začne z vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. In velikokrat sledi negativno mnenje ustreznega organa, ki deluje pri vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zgodba Ivice K.
»Živim na meji Prezid-Babno Polje (zadnja hiša, par metrov od mejnega prehoda), zato so stiki s Slovenijo vsakodnevni. Rojen sem v Postojni in srednjo šolo sem končal v Ljubljani. V družini govorimo po domače, kot se tukaj reče, to pa je pravzaprav slovenščina. Ohranjam jo z druženjem v slovenskih društvih in tudi z branjem literature, tako da nimam težav niti s pisanjem,« v vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva zapiše Ivica K., star nekaj čez 40 let, zaposlen kot duhovnik pa tudi kot predavatelj – docent na Protestantskem sveučilištu v Osijeku. Tudi nagrado za prostovoljca leta je že dobil, in sicer za revitalizacijo divjega petelina v hrvaških in slovenskih dinaridih.
V vlogi, naslovljeni na slovenski organ, ki ga vodi Rudi Merljak, je tudi zapisal, da ima družina slovenske korenine, kar dokazujejo tudi priimki, omenjeni v knjigi S. Malnarja Prezimena u Čabarskom kraju kroz stoljeća 1498–1997, ki med drugim za priimke Poje, Malnar in Križ navaja, da se prvič pojavljajo v Kočevju (Podplanina), Škofji Loki in Starem trgu pri Ložu. »Poleg tega imamo dokumentirano, da je bila očetova babica M. P. Slovenka, doma iz vasi Padova pri Osilnici … Moj brat M. K. je dobil slovensko državljanstvo na podlagi očetove babice. Pri našem druženju, tudi z drugimi sorodniki, kot tudi pri stikih s krajani je beseda večkrat nanesla tudi na vprašanje slovenskega državljanstva in ugotovil sem, da je precej rojakov pridobilo formalni status državljanstva, kar me je deloma spodbudilo, da tudi sam pokusim. Moje vezi s Slovenijo so dolgoletne, večstranske in raznolike, poleg tega da sem povezan z rojaki, v okviru slovenskih kulturnih društev SKD Gorski kotar in Slovenski dom v Zagrebu, aktivno sodelujem z društvi v Sloveniji … naj še dodam, da sem tudi formalno v volilni imenik RH (Republika Hrvaška, op. a.) vpisan kot pripadnik slovenske narodne manjšine, kar ne nazadnje prispeva tudi k zagotavljanju manjšinskih pravic slovenske skupnosti na Hrvaškem nasploh,« je zapisal Ivica K.
Na odgovor iz Ljubljane ni čakal dolgo. Ko ga je prebral, je bil razočaran. Strokovna komisija, ki v uradu oblikuje mnenje o prosilcih za slovensko državljanstvo, mu je namreč sporočila, da »ne more dati pozitivnega mnenja, saj ni izpolnjen pogoj vsaj petletnega aktivnega članstva v eni od struktur Slovencev zunaj Republike Slovenije«. Podpis: Rudi Merljak.
Zgodba Đurđe S.
Đurđa S. je iz Novega Vinodolskega na Hrvaškem. Za slovensko državljanstvo je kot »potomka drugega kolena v ravni vrsti« zaprosila že nekajkrat in bila vselej zavrnjena. Nazadnje so ji z ministrstva za notranje zadeve sporočili, seveda po predhodnem mnenju vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, da »na podlagi dejanskega stanja niso izkazani nacionalni razlogi v skladu z 2. in 3. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije«.
Đurđa je na notranje ministrstvo naslovila ugovor, v njem pa zapisala, da se z odločitvijo »organa« ne more sprijazniti, saj je prepričana, da v popolnosti izpolnjuje pogoje za izredno naturalizacijo. Navsezadnje sta bila dedek in babica rojena Slovenca, živela sta in sta pokopana v Sloveniji. »Pa tudi kot posameznica poskušam redno in vsepovsod prispevati svoj delček k slovenski kulturi in besedi,« je še zapisala malce jezna Đurđa.
Ugotavljanje pripadnosti
»Vsi prosilci za slovensko državljanstvo, skoraj brez izjem, v sebi čutijo slovenstvo in so na to ponosni, zato si ga tudi želijo dobiti,« pravijo v Slovenskem domu v Zagrebu, kamor se steka večina slabe volje. »Ja, tudi marsikatero zagrenjeno solzo naših Slovencev, ki so prepričani, da se jih je Slovenija odrekla, je mogoče videti,« pravi predsednik zagrebškega Slovenskega doma Darko Šonc.
Iz analiz, pogovorov in pisem je mogoče razbrati, da je za pridobitev državljanstva osrednji vzvod večinoma – čustvene narave. Pri starejših ji neredko botruje zgolj želja, da bi zadnje počivališče našli v družinski grobnici v Sloveniji. Identiteta, občutek pripadnosti slovenstvu, je težko opredeljiva kategorija in tudi hudo primerna za svojevoljno tolmačenje. Kot je slišati iz različnih virov, pa je prav to »ugotavljanje« pripadnosti, količina slovenstva, ki jo je posamezna oseba dolžna izkazovati v postopku za pridobitev državljanstva na podlagi zakonodaje, na katero se pri tem sklicuje, je kategorija za svojevoljno tolmačenje. Ta se je spreminjala, zavrnjene vloge pa kažejo, da ne ravno v prid prosilcem. Že površen pogled na zadnji dve desetletji kaže, da je v desetih letih po osamosvojitvi veliko prošenj za državljanstvo ostalo v predalih, in številni, med njimi celo vidni člani nekaterih slovenskih društev na Hrvaškem, so več let čakali na odgovor, še zlasti v drugi polovici devetdesetih let, ko je bil zunanji minister dr. Davorin Kračun.
Sporni pogoj(i)
Med pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva je v zadnjih letih sporno zlasti dokazilo o najmanj petletnem aktivnem delovanju v društvu. »S tem imajo prosilci največ težav,« pravi Darko Šonc. Vsi pač nimajo možnosti delovanja v društvu, če je to oddaljeno. Nemalokrat pa se zgodi, da so bile vloge različno reševane. Znan je primer, da so nekomu, ki formalnega pogoja o petletnem delovanju v društvu ni izpolnjeval, vlogo odobrili, drugemu, ki je pogoj izpolnjeval, pa ne, češ da gre samo za štiri leta in ne pet po zakonu predpisanih let.
»Včasih se zdi, da uradni predstavniki države v vlogi ne vidijo človeka, temveč zgolj nekakšen skupek potrdil,« pravijo v Zagrebu, na Reki, v Splitu … Primerov je veliko; eden priča o starejši osebi, ugledni in pomembni v družbenem življenju na Reki, univerzitetni profesorici, danes sicer pokojni, ki si je pred težko operacijo želela urediti slovensko državljanstvo, da bi si zagotovila možnost pokopa v družinski grobnici na ljubljanskih Žalah. Rečeno ji je bilo, da ni državljanka RS, saj starši niso vpisani v državljanstvo, kljub temu da je bila po dokumentih več kot očitno Slovenka po obeh starših. Oče je bil znanstvenik na mednarodni ravni, celo vpisan v slovensko zgodovino kot eden od vidnejših akademikov in tudi zaslužen ustanovni član Slovenskega doma v Zagrebu. Tudi rojaku, ki je vlogo za pridobitev državljanstva podal po materi iz znane družine v Sloveniji ter ugledni v družbenem življenju Reke, so državljanstvo zavrnili.
In tako se vse vrti v za marsikoga nerazumljivem krogu potrdil, samovolje uradnikov in velike želje posameznikov, ki v sebi čutijo slovenstvo in si želijo, da bi imeli slovensko državljanstvo. In iskrena želja, ki veje iz že zapisane izjave: »Če imaš narodno zavest države, kjer živi tvoj narod, pa nimaš njenega državljanstva, ti nekaj manjka.«
Številke Predpisi so predpisi Največ tistim zunaj EU |
