Na nacionalnem radiu imajo oddajo, v kateri pokličejo naše ljudi na (začasnem) delu v tujini. Zelo sodobna oddaja, globalna in vaška obenem, v njej lahko prisluhnemo slovenski besedi od ameriškega velemesta do afriške vasi. Kolikor slišim, se je veliko sogovornikov znašlo na tujem po študentski ali znanstveni izmenjavi, tu in tam je kakšen podjetnik. Nazadnje sem poslušal rojakinjo, ki je šla čez lužo v Kanado kot prostovoljka, že po nekaj mesecih pa so jo vzeli v redno delovno razmerje. Dejansko sanjsko! Slovenka pomaga pri spravi tamkajšnjih domorodcev in njihovih zavojevalcev. Same zgodbe o uspehu, skratka. No, moj malar mi je zaupal drugačno.
Poklical sem ga, ker je prišel čas, da spremenimo dom. Snežno beli oplesk je popustil pod navalom otroške ustvarjalnosti, ki je porisala stene stanovanja v slogu jamske umetnosti, vlaga je napadla kote, kapljice šampanjca in pokvarjenega jabolčnega soka so se neizbrisljivo zažrle v strop.
Mojstra nisem videl ali slišal, odkar nam je pred leti belil pred vselitvijo. Na prvi pogled se ni spremenil, ob kavici pa pove, da je zdaj vse drugače. Čeprav je v formi, ni več v firmi. Zdaj je na zavodu.
Ko so mu predlani brez razloga trgali del zaslužene plače, se je pokazala priložnost čez mejo. Brez razmišljanja je spustil vrabca v roki in šel, vajen trdega dela, za gastarbajterja. V Nemčiji je bilo skoraj idealno: kšefta več kot dovolj, garsonjera 320 evrov na mesec, ceneje kot v Ljubljani, na primer, hrana tudi tu nekje. Od prigaranega je pošiljal domov in včasih celo kaj kupil zase. Potem pa je na gradbišču grdo padel. Zaradi hude poškodbe ni bil za nikamor: delati ni mogel, k dohtarju tudi ne, kaj šele na bolniško. Šef, nekdanji južni brat, ga namreč ni zavaroval...
Mojster se je vrnil domov v bolečinah in še opeharjen za 4000 evrov neplačanega dela. Iz opevane Nemčije sta se s podobno grenkimi izkušnjami vrnila tudi njegova sinova.
To je globalna vas: povsod lahko uspeš, a povsod te tudi nategnejo. Naj živi 1. maj.
