V Dolenjem Gradišču pri Šentjerneju živi in dela 42-letna lončarka Silvija Goršin. Šentjernejsko polje je bilo nekoč znano po dobri glini in lončarjenju, v okoliških vaseh je bilo kar veliko mojstrov, ki so na preprostih vretenih vrteli lonce, nekaj je bilo seveda tudi velikih peči na drva, v katerih so pekli lončenino.
Silvija izhaja iz lončarske družine: »Moj ded Polde je bil lončarski mojster, prav tako oče Polde še včasih zavrti kakšno skledico, pa sem si rekla, da bom tudi jaz,« pove Goršinova, ki se je na pot lončarke obrtnice podala šele pred par leti. »Najprej sem imela gostinski lokal, nato sem delala pri velikem trgovcu, zraven pa za hobi lončarila.« Povejmo, da je ohranila ime in svojo delavnico poimenovala Lončarski atelje Polde.
Nekega dne je spoznala, da na Šentjernejskem polju ni več lončarjev, si v stari hiši uredila delavnico in začela delati ter prodajati. Ni šlo kot po maslu: »Veste, z lončarjenjem je težko preživeti. Zlasti si za vse sam, v delavnici sam, glino, orodje kupuješ sam, prodajaš sam, da se širi tvoj glas, moraš poskrbeti sam...« A je vztrajala in do danes je ustvarila kakih 150 unikatnih izdelkov, ki jih prodaja v domači delavnici, kjer si je uredila prodajno galerijo, v trgovinah in občasno po sejmih.
Tradicionalni lončeni šentjernejski petelin
»Seveda pa izdelam največ naših, šentjernejskih petelinčkov, vrčev, križev, zanimivo, iščejo take z rožami namesto razpela, pa skodelic in unikatnega nakita.«
Na obisku njene delavnice nam je pokazala Plečnikovo skodelico in pa malce nenavadno oblikovano skodelico mehkih linij. Okroglina krožnička je na nekem mestu zavila v držalo in se spet pripojila na krožnico. Tudi ročica na skodelici je malce drugačna od običajnih: »Tega sem se sama spomnila, mislim, da se mi je kar posrečilo,« pove Silvija, ki ima jasno vizijo, kako razvijati domačo lončarsko umetnost. Precej izdela tudi namiznih skled arhaične oblike, to ljudje v zadnjem času iščejo.
Podoba petelina je na Šentjernejskem polju prastara. Izročilo pravi, da je keltsko pleme Latobikov, ki je kakih 300 let pred Kristusom kolovratilo po Posavju in Dolenjskem, v svojem grbu imelo petelina. Rjavega šentjernejskega z značilnim visokim črnim sabljastim repom in izrazito rdečo rožo so nato upodabljali na stoletja starih lončeninah. Tradicionalni lončeni šentjernejski petelin, ki je hkrati ročka za cviček, naj bi bil rjav z rdečo rožo. Že stari šentjernejski lončarji so na prsi vpisovali ljubezenske in zabavljive verze, tako tudi Silvija, ki poudarja, da se mora stara lokalna kultura ohraniti.
Ne vstaja zgodaj zjutraj kot nekatere druge lončarke, ki ob treh zjutraj zaženejo vreteno in prižgejo peči. »Nimam začrtanega delavnika, tudi ne vstajam zgodaj kot nekateri drugi. Včasih sem v delavnici ves dan, spet drugič, ko hodim naokoli po terenu, me glina dva dni ne vidi. Toda živim z lončenino, diham z njo...«
Za srednje velikega šentjernejskega petelinčka, v katerega lahko nalijemo vino, bomo odšteli 22, za malega piskača – »petelinčka, ki v rit piska« – pa 5 evrov. Silvija priznava: »Opažam, da ljudje vendarle spet bolj cenijo, kar je z rokami narejeno.«