»Ecco i pescatori!« (Glejte ribiče!) je zaničevalno zaklical admiral Persano, ko je 20. julija v jutranjih urah zagledal avstrijske ladje, ki so se približevale Visu. Na njegovo nesrečo je omenjenim ladjam poveljeval Mariborčan, podadmiral Viljem von Tegetthoff. Persano je kljub veliki vojaški premoči bitko izgubil in Vis je ostal v avstrijskih rokah. Bitka pri Visu še danes velja za eno najbolj legendarnih pomorskih zmag v Jadranu, ki je pomenila ne le dominacijo na morju, ampak je dvignila samozavest celotni monarhiji. Bilo je leta 1866. Ne tako davno, bi lahko rekli. Kolišče Bobri je bila nekoč gostilna na kolih, postavljena na mrtvem rokavu reke Mure. V Dolnji Bistrici, za tiste, ki vam to kaj pove.
Lokacija, znana po hudih zabavah, predvsem pa po točki, kjer so med seboj obračunavali Prleki, Prekmurci, Marki, Medžimurci in drugi, da poimensko po vaseh ne naštevam. Najbolj je vedno najebal lastnik kolišča, saj je bilo treba po vsaki dobri zabavi celotno stvar sanirati. Bobrov danes ni več. Res je zanimiv ta svet. Če fantkom razdeliš orožje, ga brez vprašanja vzamejo v roke in se začnejo streljati. Na Balkanu še posebno. Brez vprašanja, zakaj in kako, se vojne tukaj pač vrstijo v nekem standardnem ritmu. Malo je treba, da fantku najdeš sovražnika in se je pripravljen z njim tolči do konca. Tradicija zemljiških prepirov je doma skoraj v vsaki familiji. Ni treba veliko, pa se brata na smrt skregata zaradi dveh vrst vinograda, čeprav ga niti eden ne potrebuje. Tako so se Hrvati še pred kratkim do konca borili za svojo zemljo, za njo umirali in potem nekako zmagali. Mislim tisto na njihovi južni meji. In kaj potem. Dve proslavi, in pride nov dan. Pa je ta isti spakiral kufer, celo familijo in odšel v Nemčijo.
Ko pride domov, lahko vsaj pove, da dela na ministrstvu. Kaj pa? Fasado. Tukaj mi spet pride na misel tista iz Diareje: A smo se za to borili?
Nešteto je absurdov, ki postanejo velike teme, potem pa čez noč nihče več niti ne vpraša, kaj je ideja začetka spopada. V Slavoniji dobite manjša posestva s hišo za ceno garaže v Ljubljani. Ni pomembno, človek je pripravljen prodati svoj dom, ki so ga gradile generacije, za ceno slabega avtomobila. Včasih so pakirali kufer, ženo pustili doma v varstvu sosedom, danes pakirajo celotne familije. Malo so se naveličali streljati in so pač šli. Demografski trendi kažejo, da bo na njihovo mesto prišel nekdo iz južnejših krajev, mogoče celo tisti, pred komer so branili svoja ognjišča. Absurd ima v teh krajih od nekdaj domovinsko pravico in tradicijo.
In se zgodi arbitraža. Tistih trideset tisoč Slavoncev, ki se z avtobusom peljejo v Nemčijo, je pač razočaranih, ker so izgubili nekaj rib in predvsem morje, ki ga prekleto primanjkuje. Zahtevajo nazaj. Kot bi Mariborčani zahtevali vrnitev Visa. Morje ni njiva, da jo lahko orje samo eden. Da kakšne bolj sočne primerjave na tem mestu ne uporabimo. Skratka, finančno gledano cena vsega skupaj ne presega cene postopka, ki je določil, kaj pripada komu. Pa ni vse v denarju in nepremičninah, gre predvsem za moralni prestiž, kdo bo potrdil svoj prav
.
Nekoč je obstajal televizijski kviz Jeux sans Frontières. Igre brez meja. Zadeva je imela svojo ex Yu verzijo Jadranski susreti, ki produkcijsko še zdaleč ni bila na ravni originala. Zanimivo je, da sta pravico v kvizu delila bivša hokejska sodnika. Švicarja. Legendarni sodniški par Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi sta bila tista arbitra, ki sta imela zadnjo besedo. Tako kot sta razsodila, tako je bilo. Edina resnica je bila njuna resnica. Brez dvoma. Televizija je res mogočen medij. Včasih je poročala o tem, kaj se je zgodilo, danes gre za resničnost, šov, ki se dogaja, ali še več, šov, ki napoveduje, kaj se bo zgodilo. Ljudi uči, kakšno je želeno vedenje in kako se velja vesti. Kot če daš fantkom orožje in se začnejo streljati, tako televizija uči, kako se v posameznem položaju vesti. Prideš pred zid, ne veš, kako naprej, in najprej pomisliš, kako bi v enaki situaciji ravnala Esmeralda.
Rešitev je takoj jasna. Guido Pancaldi in Gennaro Olivieri sta delila pravico, odločala sta v igrah brez meja. Vendar gre pri celotni stvari za veliko bolj premeteno idejo. Idejo za igre brez meja je dal nihče drug kot general Charles de Gaulle. Sloviti francoski vojskovodja in državnik je zelo dobro zaznal prepad med francosko in nemško mentaliteto. Obenem je tudi vedel, da starega konja ne moreš naučiti ničesar novega, še posebno če ima za seboj izkušnjo druge svetovne vojne. Želeli so narediti igro, ki bi Nemce in Francoze povezala v zabavi in med mladimi vzpostavila sodelovanje. Ne gre za taljenje identitet, ampak za vzpostavljanje sodelovanja.
Danes tudi na Muri obstajajo igre, vlečenje vrvi med Prekmurci in Prleki. Dokler so igre, je ok, vendar ne smemo pozabiti, kaj je fil rouge tega igranja. Ko se to zgodi, se začnejo stvari komplicirati. In potem se oni na baušteli v Nemčiji sekira, ker se dve ribiški ladji peljeta po njegovem morju ali da je zajec v Razkrižju prebegnil in se najedel medžimurske repe. Ko se vam naslednjič v jutranjih urah na horizontu prikažejo ladje, nikar ne vzkliknite: »Glejte ribiče!« Mogoče je med njimi kak Mariborčan. Na morju se nasprotnika ne podcenjuje. Takrat vas lahko rešita le Guido Pancaldi in Gennaro Olivieri.