LJUBLJANA, VITANJE – Soustanovitelj in zdaj že nekdanji vršilec dolžnosti direktorja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevta) v Vitanju Miha Turšič je pred desetimi dnevi začel gladovno stavkati v prostorih ljubljanske Moderne galerije. O, ja, ministrstvo za kulturo, ki ga vodi ministrica mag. Julijana Bizjak Mlakar, se je medtem res utegnilo odzvati na njegov protest, vendar je po Turšičevem mnenju s kakor argumentiranimi razlogi za zavrnitev vseh njegovih zahtev, ki jih je poslalo medijem in ki jih Turšič smatra za birokratsko politikantstvo in aroganco, poskušalo predvsem v čim slabši luči prikazati Ksevt. Ministrstvo namreč Živadinovič-Turšičevemu Ksevtu očita, da ni, čeprav bi to moral storiti februarja, predložil ustrezne obračunske dokumentacije za 45.874 evrov izdatkov.
Kot je, roko na srce, v takšnih in podobnih primerih žal nekaj povsem običajnega, se sočasno s podporniki Turšičevega boja iz vrst kulturnikov v zadnjih dneh oglašajo tudi tisti, ki, če koncizno povzamemo namen njihovega agitiranja, namigujejo, da imajo pri nas celo namišljeni kulturniki preveč pravic, saj se jim zdi očitno samoumevno, da smejo izsiljevati politiko ter za svoje projekte zahtevati več in še več denarja. Nekateri so se – kako predvidljivo! – začeli tudi spraševati, ali sploh sme ljubljanska Moderna galerija Turšiču dovoliti, da gladovno stavka v njenih prostorih.
Toda poglejmo, na kaj so, na primer, v svojem odzivu sočasno opozorili iz Glose, sindikata kulture in narave Slovenije: »Miha je naredil nekaj, kar je lahko zgled za vse nas. Je eden redkih, ki pred očitnimi krivicami ni sklonil glave. Je eden redkih, ki je znal reči ne. In ne je znal reči na gandijevski način, ki se morda zdi jalov in je za mnoge nepotrebna skrajnost. Mi pa to najvišjo obliko protesta vidimo kot izredno dejanje poguma, ki nam ga v času razkola med enim in 99 odstotki kronično primanjkuje. Zato podpiramo zlasti njegovo tretjo zahtevo, ki je zahteva nas vseh. Menimo, da predvsem rezi v kulturi pomenijo nepotrebno skrajnost, da pa to ni Mihov odgovor nanje. Odgovorne pozivamo: dojemite, da je stradanje tega pogumnega posameznika posledica stradanja celotne kulture!« Kaže, da ministrstvo za kulturo ni pripravljeno in ne namerava popuščati ne Turšičevemu »izsiljevanju« ne nobenemu drugemu »izsiljevanju« slovenskih kulturnikov in umetnikov.
Katera pa je Turšičeva tretja stavkovna zahteva? Tista, naj slovenska država končno že neha krčiti sredstva za kulturo oziroma naj delež sredstev za kulturo v državnem proračunu poveča na (vsaj) dva odstotka.
Turšič je sicer res upal, da bo dosegel tudi odstop vodje direktorata za ustvarjalnost Biserke Močnik, ki pa jo naši oblastniki, kot temu najpogosteje pravimo v takšnih primerih, branijo z vsemi štirimi. Močnikova naj bi proračunski denar, tako trdijo na ministrstvu, razporejala »v skladu z veljavno zakonodajo«. Ali je kdaj grešila, pa menda »lahko preveri računsko sodišče, ki nadzira proračunske porabnike«. To je, roko na srce, nedvomno birokratski in skrajno stereotipni odgovor.
| Še Cerar je zaskrbljen Predsednika vlade dr. Mira Cerarja so predvčerajšnjim na srečanju z vodstvom ministrstva za kulturo seznanili z zahtevami gladovno stavkajočega Mihe Turšiča. Predsednik vlade, ki z zaskrbljenostjo spremlja potek Turšičeve gladovne stavke, se je med pogovorom z ministrico mag. Julijano Bizjak Mlakar in državnim sekretarjem Tonetom Peršakom temeljito seznanil s položajem stavkajočega. Nazadnje so sklenili, da bo Turšiča obiskal predstavnik ministrstva za kulturo, da bi poskušali najti skupen jezik in razrešiti probleme Ksevta. Kljub temu ne bi smeli pozabiti niti besed, ki jih je za Delo izrekla vizualna umetnica Zora Stančič: »Turšičevo gladovno stavko podpiram, saj jo razumem tudi kot razočaranje nad stanjem v slovenski kulturi in umetnosti. To, da so nekateri le zaradi birokratskih zadržkov pripravljeni uničiti neki projekt, le potrjuje, da je v tej državi nekaj zelo narobe. Pa ne s kulturo in umetnostjo, z birokrati in s politiko!« |
