LJUBLJANA – »Vedno imam težavo, saj ne vem, koliko naj ti plačam. Daj, razmisli o ceniku. Obesi ga na vrata in bomo vsi vedeli, kako in kaj,« sem nekoč komentirala cenovno politiko bivše sošolke Renate. V osnovni šoli ni bila med najbolj bleščečimi učenci, imela pa je talent za urejanje pričesk. Seveda se je odločila za izobraževanje v tej smeri in že po enem letu je imela improviziran frizerski salon kar v domači kopalnici. Tam je na moj predlog kar kmalu visel tudi cenik. Njene storitve so bile znatno cenejše kot v pravih salonih, a ji je prihodek kljub temu povsem nadomestil štipendijo.
Vsi na gimnazijo
Takoj po srednji šoli je dobila službo v enem od salonov v mestu, nekaj let za tem pa odšla na svoje. Že kar z znatnim naborom strank. Takrat je rekla, da sicer ne zasluži ogromno, a je na svojem in brez nadrejenih. Kar tudi nekaj pomeni. Vsekakor pa punca ni bila revna.
Prav soliden prihodek si je ustvarila vsak mesec. In tako je še danes. Z veseljem opravlja delo, za katero ima talent. Tako je tudi najbolj smiselno. Če imaš smisel za oblikovanje pričesk, greš v frizersko šolo, če rad kuhaš, pa na gostinsko.
Kdor je zelo pameten, naj nadaljuje šolanje na gimnaziji.
Povsem brez potrebe se tam znajdejo ljudje, ki sicer z obilo vloženega dela osnovno šolo res končajo z odličnim uspehom, morda bodo celo gimnazijo nekako izdelali z izdatno pomočjo inštruktorjev, potem pa se jim po vpisu v prvi letnik že tretje fakultete le posveti, da bi morda bili uspešnejši kot kuharji ali vrtnarji.
Do tega trenutka resnice so že zapravili okoli 2500 evrov na leto za študentsko sobo, saj je malo možnosti, da bruci dobijo sobe v študentu, pa še minimalno 500 evrov za prevoze. Za literaturo tovrstni študentje niti ne trošijo veliko. Tako ali tako se že ob vpisu zanimajo za katero drugo smer.
Prava odločitev je precej cenejša
Čeprav se zdi večini staršev sramotno, saj s tovrstnimi vpisi tudi sami premagujejo travme iz otroštva, da njihova hči po dveh letih gimnazije in približno dveh tisočakih, ki so jih v tem času odšteli za zunanjo pomoč pri učenju, konča na gospodinjski šoli, bi se morali zavedati, da imajo v bistvu srečo.
Prihranjen jim je bil tretji vpis v prvi letnik. Pa potem seveda neskončno pisanje prošenj za službe, ki jih zelo verjetno ne bo dobila. Morda se bo punca prav dobro znašla v izobraževalni ustanovi z manj zvenečim imenom. Ker bo od programa tudi kaj odnesla, bo potem najbrž lažje dobila službo ali se celo naprej izobraževala v podobni smeri.
Precej denarja, časa in nepotrebnih trenj, ki izhajajo iz neuspešnega izobraževanja, bi bilo prihranjeno družinam, če bi se starši skupaj z otroki še pred odločitvijo za prihodnost temeljito posvetili tej tematiki. Najprej bi našli osnovno smer, ki otroka veseli. Potem pa skladno z njegovimi sposobnostmi izbrali pravo poklicno pot in predvsem nivo zahtevnosti.
Pomembna sta talent in želja
Prednost pri odločitvi morajo imeti nagnjenja in talent. Nikakor ni pametno otroka vpisati v medicinsko šolo, če si je mati to želela postati ali če so očetu všeč sestre v modrem. Pa tudi trenutno stanje na trgu dela ni povsem merodajno. Danes službo brez težav dobijo kadri iz lesarske stroke, čez nekaj let se to lahko spremeni. Čeprav ostaja dejstvo, da bo za sposobne obrtnike vedno dovolj dela. In s tem tudi zaslužka.
Ne glede na to, ali bodo starši ugotovili, da je njihov otrok lahko uspešen učitelj, zdravnik, frizer ali vrtnar, vedno bo imel možnost v svojem poklicu doseči veliko. Vsekakor je bolje, da je sposoben trgovec kot večni študent prava. In predvsem ceneje za družino in družbo.
