Pa smo opravili tudi z oseminštiridesetim tednom v počasi iztekajočem se letu 2016. Vsak po svoje, kot smo vsak po svoje počastili tudi 23. november. Halo?! Vem in vidim, da ste mnogi začudeni ob zapisanem datumu, a prisegam, da ne gre za napako. Kajti 23. november je že debelo desetletje slovenski državni praznik, resda dela prost le, če pade na soboto ali na nedeljo. Žal zanj ve le malokdo, temu primerno smo ga tudi zaznamovali. Za kaj že?
Pisalo se je leto 1918 in bil je triindvajseti dan v novembru, ko je generalmajor Rudolf Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško oblast in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Maister je tudi tisti vojaški poveljnik, ki je nekaj dni prej – bil je 1. november – ob natanko 16. uri svojim borcem za severno mejo spisal prvo povelje v slovenskem jeziku. Maister je še mnogo tega. Očitno tudi oseba, ki je Slovence razdelila. Tako smo izpričali v sredo in tako kaže zgodovina. Drznem si celo trditi, da praznika v čast Maistru ne bi bilo, ako se zanj z vsemi petimi ne bi tako odločno postavil Janez J. Švajncer, eks novinar in brigadir Slovenske vojske, tudi skrbnik Vojnega muzeja v Logatcu. Z imeni in priimki je razkrival tiste, ki so Maistra skrivali in blatili, pa tudi to, zakaj se je resnična zgodba o generalu začela pisati šele po odhodu Edvarda Kardelja, Sergeja Kraigherja in Lidije Šentjurc s položajev, na katerih so imeli moč in možnost odločati tako o slovenski republiki kot tudi o njeni zgodovini.
No, nekaj malega je za Maistrov ugled nekaj mesecev pred odločanjem, da 23. november postane državni praznik, postoril tudi Zmago Jelinčič. Tisti, ki mu je Donald Trump dodatni navdih za skorajšnji predsedniški volilni obračun z Borutom Pahorjem. Na Jelinčičevo pobudo so poslanci Državnega zbora Republike Slovenije 29. marca 2004 storili nekaj, kar jih je neizbrisno vpisalo v zgodovino naj dejanj slovenskega parlamenta. Na 130. obletnico rojstva so se generalu Maistru oddolžili z minuto molka! Z obrednim dejanjem torej, ki praviloma zaznamuje smrt. Navidezno užaloščeni poslanci so v čast rojstva prvega slovenskega generala stali kot vkopani. Letos, ob že dvanajsti izvedbi državnega praznika, še tega niso zmogli.