Najmanj trem – vse so že dolgo pokojne – uglednim predvojnim revolucionarkam, partizankam in povojnim partijskim funkcionarkam, Lidiji Šentjurc, Pepci Kardelj in še posebno Vidi Tomšič, nekdanji največji borki za pravice in enakopravnost žensk, bi bilo nedvomno zelo všeč, kako smo letos, nedavno, zaznamovali 70-letnico Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) v Dobrniču, vasi ob cesti med Trebnjim in Žužemberkom. Borkam za enakopravnost in volilno pravico žensk, slovenskim afežejevkam (Antifašistična fronta žensk Jugoslavije je bila ustanovljena že leto prej v bosanski Foči), se je prišla poklonit tudi premierka Alenka Bratušek, med 3000 udeleženci proslave pa je bila tudi Dragica Rome, ki jo je na kongres pred 70 leti z motorjem iz Soteske na Dolenjskem pripeljal kar general Jaka Avšič.
Do končne zmage
Prvi kongres slovenskih afežejevk je bil torej v Dobrniču 16. in 17. oktobra 1943. Kar 180 je bilo udeleženk, zbrale so se z vseh koncev domovine, če so le mogle, če na poti niso padle pod streli sovragov. Geslo je bilo: Vse za partizane – do končne zmage! Za predsednico je bila izvoljena Angelca Ocepek, za sekretarko Mara Rupena, v vodstvo pa Marija Draksler, Dana Mišigoj, Helena Puhar, Mica Šlander (tudi žena partijskega veljaka Mihe Marinka in sestra narodnega heroja Slavka Šlandra) in Zima Vrščaj - Holy.
Po eni od razlag je dan žensk, ki ga vsako leto praznujemo 8. marca, tudi praznik Antifašistične fronte žensk Jugoslavije (AFŽ), najbolj zaslužna zanj pa naj bi bila prav Ljubljančanka Vida Tomšič, diplomirana pravnica, po vojni prva afežejevka Jugoslavije. AFŽ je pod različnimi imeni živel skoraj do razpada Jugoslavije, njenega duha pa je včasih čutiti še danes.
Mnogo manj kot Tomšičeva sta bili afežejevsko zagreti drugi dve partijski prvokategornici, Lidija Šentjurc in Pepca Kardelj: prva je bila doma iz Hrastnika in poročena s komunističnim veljakom Sergejem Kraigherjem. Prav tako kot Tomšičeva je bila narodna herojinja, tudi ona je bila izobražena, že pred drugo vojno, leta 1938, je diplomirala iz psihologije in je imela velik neformalni vpliv na pomembne kadrovske in politične odločitve. Po sposobnostih in odločnosti je presegala moža Sergeja, čeprav je imel ta kot moški mnogo višje partijske in druge državniške funkcije. Sergej Kraigher je bil sicer bratranec enega najsposobnejših slovenskih politikov vseh časov Borisa Kraigherja, ki je bil iz povsem drugega testa. Že 1966. se je zavzemal za tržno gospodarstvo in – četudi nekdanji udbovec – imel liberalne ideje. Šentjurčeva je utrla politično pot tudi nečaku Stanetu Dolancu.
Skrivali so se pri Mačkovih
Pepca Kardelj je bila predvsem žena slovenskega Marxa Edvarda Kardelja, oba pa utegneta zelo kmalu spet postati pomembna, če se bo njun vnuk Igor Šoltes res vključil v politiko in kandidiral na parlamentarnih volitvah. Pepca je bila Mačkova iz Zadobrove pri Ljubljani, članica Komunistične partije že pred vojno, ko je bila še delavka v Saturnusu, kjer je bila že leta 1925, pri trinajstih, delavka tudi poznejša predsednica SPŽZ Angelca Ocepek.
Bratranec Kardeljeve žene je bil skrivnostni in strah vzbujajoči Ivan Maček - Matija, eden najvplivnejših mož nekdanjega komunističnega režima in eden zelo redkih ljudi v vsej bivši Jugi, ki jim je Josip Broz - Tito zaupal. Kadar koli je obiskal Slovenijo, zlasti ob slovesnih kosilih in večerjah, je Matija Maček sedel tik poleg njega. Tito, ki ga nekateri imenujejo tudi zadnji Habsburžan, je Matiji dovolil, da ga tika, od Slovencev je to menda smel le še Kardelj. Pepca je imela tudi nečaka, to je najmlajši slovenski še živeči prvoborec, nosilec spomenice 1941, danes 84-letni Leopold Maček - Poldač, nekdanji župan občine Moste-Polje v Ljubljani in nekoč direktor Stanovanjske banke, današnje SKB, zdaj pa še vedno kot vrag živahen upokojenec. In prav pri Mačkovih v Zadobrovi so se pred vojno zbirali in tudi skrivali revolucionarji, člani komunistične partije, med njimi Angelca Ocepek.
Kardeljeva sta dve leti po vojni dobila hčerko Vero, od prej sta imela 1941. rojenega sina, poznejšega arhitekta Boruta Kardelja (poročen je bil z gledališko igralko Ivo Zupančič), ki je že dolgo pokojni, dvignil je roko nadse. Vera je poročena z arhitektom Mihajlom Šoltesom, spočetka sta živela v Beogradu, zdaj pa že dolgo v Ljubljani, in prav on je Igorjev oče.
Če bi bile afežejevke zagotovo zelo ponosne, da ima Slovenija žensko premierko, ki povrhu politično diha v levo in se udeležuje njihovih proslav in okroglih obletnic, bi konservativno in asketsko Tomšičevo morda nekoliko motila le njena kratka krila.
Poleg Angelce Ocepek, ki je bila rojena 1912., umrla pa je že pri svojih 47 letih, je bila zelo pomembna afežejevska tovarišica Mara Rupena, poslovila se je pred desetimi leti. Bila je dve leti starejša od sestre Zore, narodne heroinje Katje Rupena, doma sta bili iz Mirne Peči na Dolenjskem, prav tako kot narodna heroja Stane Potočar - Lazar in Ivan Kovačič - Efenka. Prav Potočar je po vojni, kar zadeva vojaško kariero, od vseh Slovencev dosegel največ, čin generalpolkovnika, bil je komandant ljubljanskega vojnega območja ter načelnik Generalštaba Jugoslovanske ljudske armade, kar se je zdelo ob jastrebih, srbskih in črnogorskih generalih, skorajda nemogoče. Toda partizanskemu komandantu Lazarju je vendarle uspelo. Mara Rupena je bila pionirka ženskega gibanja med NOB na Dolenjskem, poročena je bila z uglednim povojnim diplomatom Bogdanom Osolnikom. Nedavno je bil slavnostni govornik na proslavi ob 70-letnici Zbora odposlancev slovenskega naroda, ki je bil od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na njem pa delovni predsednik. Žena Mara je bila med znanimi povojnimi političnimi osebnostmi nekaj posebnega: čeprav je bila vselej lojalna socialističnim oblastem, je ohranila tankočutno pozornost do vsakdanjih življenjskih razmer in težav preprostih ljudi, še posebno kmečkih žensk in otrok. Njeno delovanje je bilo zato sestavljeno iz majhnih in velikih korakov, organizirala in izpeljala je opismenjevanje žensk, higienske in druge tečaje, z Angelco Ocepek sta organizirali postavitev 3000 kamnov za pranje v potokih, zelo si je prizadevala za oskrbo s čisto vodo, dosegla je, da so imeli otroci po vsej Jugoslaviji toplo malico itd. Vas to kaj spominja na Anito Ogulin, sekretarko Zveze prijateljev mladine Moste-Polje, neverjetno žensko z veliko začetnico, ki se že 40 let predaja otrokom, reševanju njihovih težav in težav njihovih staršev? |
