Za Slovence pravijo, da smo v strategijah doma. Da jih imamo vsaj dva milijona. Da vsakdo premore svojo; za boljši jutri, za preživetje, za sedmico na lotu, za osvajanje nasprotnospolnih osebkov, za lagodno življenje, za nevidno bogatenje ter še in še. Nekaj strategij je tudi skupnih, od ekonomske, obrambne, kmetijske, tržne, razvojne, turistične, okoljske do izhodne, vhodne, varčevalne, shujševalne itd. A kakšna še vseeno manjka. Denimo strategija, kako naj preživi generacija, imenovana Y. Rojena v osemdesetih, devetdesetih, ki so ji mnogi ne brez razloga nadeli tudi vzdevek izgubljena.
Generacija Y je zavožena generacija
Ne po svoji krivdi. Še ovito s plenicami jo je proti Finski, točneje njihovemu šolskemu zgledu, odpeljal takratni šolski minister Gaber. Za vsako ceno so nam prodajali spoznanje, kako nujen za narodovo blaginjo je nenehni dvig izobrazbene ravni. Rojevale so se gimnazije, kmalu jih bomo imeli toliko kot cerkva. Domala polovica slovenskih najstnikov je gimnazijcev, vsaj tretjina njih gimnazijskim programom ni kos. Do mature tako ostajata dve poti: prva je priimek Janković, druga na poklicno stopnjo znižana zahtevnost programa. Prvo plačilo sledi na univerzi, drugo po njej.
Neusmiljena statistika kaže, da je danes v Švici brezposelnih manj kot pet odstotkov mladih, v Nemčiji osem, v Avstriji in na Nizozemskem devet, v Sloveniji debelih sedemnajst odstotkov. Po pojasnilo ni treba daleč. Evropa danes poenostavljeno premore dva izobraževalna sistema. Le pet držav – in glej ga, zlomka, znova Švica, Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Danska – ima po osnovni šoli tako imenovani dualni sistem. Kombinacijo strokovne šole ter prakse v zasebnih in državnih podjetjih. V gnilem socializmu smo temu rekli vajeništvo. Nekaj manj gnilo pa je spoznanje, da je tod povprečna stopnja brezposelnosti mladih osem odstotkov, preostanek Evrope vključno z nami se približuje dvajsetim.
Srečne socialistične vajence je pod Alpami zamenjala nesrečna generacija Y. Pa tega nista kriva le Gaber in Finska. Vsaj toliko tudi profesorji, ki sleherno pobudo o drugačnem izobraževalnem procesu sproti poosebijo z napadom na svojo akademsko avtonomijo. Tu in tam se je dobro spomniti, da je Noetovo barko zgradil amater, Titanik pa profesionalec.