LJUBEČNA – Gasilski dom v Ljubečni, mestu ciglarstva, tega tradicionalnega opekarstva, s katerim se je v preteklosti ukvarjal domala vsak malo večji kmet, je pravo organsko pribežališče vseh krajanov. »Gasilstvo je resnično gonilna sila, vse se vrti okoli gasilcev, če kdo kar koli potrebuje, se vedno obrne na nas,« je za mizo dejal Dejan Brecelj, poveljnik PGD Ljubečna. Ob njem so v hladu sedeli še predsednik Maks Naglič, podpredsednik Anton Mirnik, podpoveljnik Jaka Kopitar in seveda Dejanov oče Ivan, po funkciji tajnik. »Oh, moj ata je že dolga leta s srcem pri gasilcih,« ga je v tistem Dejan ošvrknil s pogledom ter mahoma dokazal, da se gasilstvo pretaka iz roda v rod, dobesedno po žilah. »Že od mladih nog sem gasilec,« je dejal. Sogovorniki, nekakšne žive legende ljubečenskega gasilstva, so se tedaj družno nasmehnili ter poskušali vse do kraja obrazložiti. »Veste, naše društvo obstaja že vse od leta 1922!« je glasno poudaril predsednik, poveljnik pa podkrepil: »Letos praznujemo že 90. obletnico!«
V kroniki piše takole: »Požari niso obšli naših krajev. Če so nastali, so bili hudi. Le težko so sosedje nesrečniku, kljub požrtvovalnosti, reševali imetje. Zato ni čudno, da so se še kako bali rdečega petelina. Samo molitev in prošnje svetemu Florjanu niso pomagale...« Postopoma so zato začeli razmišljati o požarni obrambi, tuhtali in tuhtali, vse dokler se brata Jernej in Franc Vengust, zraven pa še Ivan Svetec, dejanski pionirji, niso leta 1922 odločili, da ustanovijo gasilsko društvo. »Prvi gasilski dom ni bil na tem kraju,« nas je tedaj opozoril Naglič. Dejan je mirno vskočil: »Pol kilometra nižje je stal.« Zaradi hude gospodarske krize ter utapljanja v gromozanskih kreditih je gasilstvo v Ljubečni leta 1934 ugasnilo. Sočasno z nesrečno smrtjo ustanovitelja Jerneja Vengusta. Drugega moža tedanje jugoslovanske gasilerije je na zadnjem sprehodu v večnost pospremilo kar 1000 gasilcev. »Takšnega pogreba Celje še do danes ne pomni,« je zamolklo pojasnil Naglič.
Požig vsak drugi dan
Po vojni, leta 1950, je vse skupaj spet zaživelo, prostovoljno gasilstvo je odtlej v Ljubečni v polnem razmahu. Ta hip njihovo društvo šteje 125 članov, mladine je približno 50. »V šoli imamo krožek Mali gasilec,« je z zanosom povedal Dejan, ponosen, da lahko gasilci sodelujejo tudi pri vzgoji in ozaveščanju najmlajših, tistih, ki šele prihajajo. Na leto imajo okoli deset manjših intervencij, kaj pa večjih? »Bog ne daj, da bi jih le bilo čim manj!« je vzkliknil Dejan ter se zazrl v Mirnika. Starešine so se spogledali. Mirnik se namreč še dobro spominja tistega leta 1966, ko je gorelo vsak drugi dan, ko je njihovemu kraju grozil požigalec Vrečar. »Vsak večer smo morali dežurati. V našem kraju je norec zanetil kar osem požarov, v okolici pa še okoli 30.« Slednjič so do pozornosti pustili še najmlajšega, podpoveljnika Jako.
»Ti, neki dan me Jaka pokliče in vpraša: 'Ali se prijavimo?'« je nasmejan razlagal Dejan. »Čuj, ti kar zrihtaj,« je dejal mlajšemu kolegu, ki se je v Novicah zagledal v akcijo. »Ko nas je poklical, da smo bili izbrani, smo bili zares presenečeni,« se je še živo spominjal Dejan. Za 90. obletnico, na dan sv. Ane, so sicer že naročili nov gasilski avto, na podstrešju odprli tudi pravi muzej, veselica vsekakor bo, da pa bi dobili še novo fasado, oh, to bi bilo za ljubečenske gasilce že skoraj na meji sanj!
