Zgodbo o dveh nebogljenih fantičih, ki sta potem, ko jima je oče umoril mamico, sam pa seveda pristal za rešetkami, čez noč ostala brez staršev, zgolj z dedkom in babico, pozna vsa Slovenija. Vsi tudi poznamo odločitev velenjskega centra za socialno delo, ki je otroka brez vednosti njunih starih staršev sredi belega dne odpeljal iz vrtca ter ju predal rejnikom. Zgraža se vsa Slovenija z bližnjo in daljno okolico. Zakaj?
Nočem biti sodnik in tehtati ravnanja socialnih služb. Tudi se ne bom za vsako ceno postavljal v bran onim, ki odločitev centra zgroženi obsojajo in zahtevajo celo parlamentarno razpravo na to temo. Kot tudi ne mislim kar počez ocenjevati argumentov tistih, ki se zgražajo, da o tako občutljivi usodi dveh fantičev, starih vsega tri in pet let, odloča ulica. Imam pa odgovor na vprašanje, zakaj tako množični protesti. Ljudje smo čuteča bitja z dobrim spominom. Sočustvujemo z nebogljenima otrokoma in njunima dedkom in babico, ki sta brez pravega razloga ostala brez vnukov. Ne vesta niti tega, kam so ju odpeljali, kdo poslej skrbi zanju. A še bolj kot to gre v protestih čuteče javnosti za obsodbo dela socialnih služb, domujočih pod strehami centrov za socialno delo po vsej državi. In v tem delu stojim za protestniki z vsemi petimi udi! Zgodovina ravnanj socialnih služb v takih in podobnih primerih je preveč zasvinjana, preveč sporna, prepogosto nečloveška, da bi jim lahko verjel in zaupal. Direktor socialne inšpekcije Peter Stefanoski, ki je ocenjevala zadnje ravnanje velenjskega centra, je mirno izustil: »V socialnem varstvu ne obstajajo pravilne odločitve, so le zakonite.« O pravičnosti in človeškosti pa nič. V tem samosvojem svetu socialnih delavk ju ni.
Spomnim se let, ko sem služboval v Novem mestu na Dolenjskem listu, uredništvo si je stavbo mestnega rotovža delilo s tamkajšnjim centrom za socialno delo. Gledali in čudili smo se fino oblečenim socialnim gospem, kako učinkovito rešujejo socialne težave in probleme med vsakodnevnimi jutranjimi večurnimi kofetkanji po bližnjih lokalih, med dopoldanskimi nakupi po novomeški tržnici, med obiski trgovin in kozmetičnih salonov. Rekli smo jim tovarišice, ki gasijo po požarih.
Do danes tega mnenja nisem spremenil. Nobenega razloga ni za to.
