Gasilci zbrali denar za Klemnovo nogo

SKORNO PRI ŠOŠTANJU – Leto dni mineva od takrat, ko je bil velik del Slovenije ovit v ledeni oklep, posledice žledoloma pa še zdaleč niso odpravljene. A eno so posledice, ki jih nosi narava, drugo pa tiste, ki po večini ostajajo skrite očem javnosti in se tičejo človeških življenj. Tudi z ljudmi se je namreč narava kruto poigrala. Med tistimi, ki so po žledolomu čistili gozdove, je bilo kar nekaj smrtnih žrtev, še več pa je bilo nesreč, v katerih so se mnogi hudo poškodovali. Eden teh je bil tudi mož in oče treh že odraslih otrok Klemen Mikek iz Skornega pri Šoštanju, ki se mu je življenje, odkar je postal invalid, obrnilo za 360 stopinj. Po gozdarski nesreči je ostal brez desne noge pa tudi desna roka je trenutno še negibna. A Emča, kot ga kličejo domači, gasilci B-desetine Prostovoljnega gasilskega društva Šoštanj mesto niso pustili na cedilu. Najprej so mu pomagali tistega usodnega 7. oktobra lani, ko se je okoli 16. ure oglasil pozivnik in so hiteli na pomoč. Prvih nekaj minut niti niso vedeli, koga rešujejo. Šele ko jim je uspelo dvigniti podrto drevo, so zgroženi spoznali, da je pod njim obležal njihov dobri znanec in prijatelj. Takrat se je bitka za njegovo življenje šele začela. Reševalcem so pomagali, da so ga ti kar se da hitro prepeljali v bolnišnico. Nesrečo je preživel, a po nekaj tednih kome je bilo jasno, da bodo posledice trajne. Desno nogo so mu morali amputirati, kar je bil zanj in vse njegove bližnje hud šok. Tudi zato, ker je bil Klemen, pred osmimi leti upokojeni rudar, pri hiši tisti, ki je poprijel za vsakršno delo, po nesreči pa so vsa bremena ostala na plečih njegove žene Martine, sina Matevža ter hčerk Mojce in Klementine.

Zbrali denar za nožno protezo

Zanimivo je, da so bili Boštjan Škrbot, Dani Slemenšek, Sebastjan Pečečnik, Vojko Bricman, Milan Roškar, Beno Ovčar, Marko Vertačnik, Mario Boj in Aleš Švarc, člani desetine B, zbrani v gasilskem domu ravno na dan, ko se je zgodila nesreča v gozdu, a s čisto drugim, posebnim namenom. Nameravali so opraviti fotografiranje za koledar, ki so ga potem tudi izdali, z izkupičkom od prostovoljno zbranega denarja pa so si nameravali kupiti enotna oblačila. No, fotografiranje so kljub intervenciji uspešno opravili in koledar tudi izdali. Ko je bilo jasno, da bo Klemnova rehabilitacija dolgotrajna in da bo potreboval tudi nožno protezo, ki mu bo nadomestila izgubljeno nogo, so sklenili, da bodo ves zbrani denar namenili za njegovo rehabilitacijo. S prodajo so med božično-novoletnimi prazniki zbrali dobrih 3700 evrov, denar pa mu osebno izročili pred dnevi. Klemen jih je pričakal na invalidskem vozičku, zunaj, pred hišo, ko je zagledal fante, pa so se mu orosile oči. »Mi ti zbrani denar predajamo in srčno upamo, da ti bo prišel prav. Predvsem pa ti želimo, da bi se čim prej spet postavil na obe nogi,« so mu dejali in mu skupaj s simbolično fotografijo izročili tudi seznam vseh, ki so prispevali denar zanj. Med njimi je menda tudi veliko takšnih, ki jim je Klemen nekoč igral na ohceti. »To so bili časi,« so se mu usta raztegnila v nasmeh, ko smo ga pobarali, kako je bilo, ko je z Lokoviškimi fanti pel in igral kitaro kar 25 let. A ti časi se seveda ne bodo več vrnili, usoda pa je hotela, da se je življenje Mikekovih nasploh po nesreči postavilo na glavo. Zato smo ga pobarali, ali se je sprijaznil z usodo. »Saj se moraš, drugega ti ne preostane. V rehabilitacijskem centru Soča, kjer bivam med tednom, nas nenehno bodrijo, poleg številnih zdravil, ki jih dobivamo, pa nam o tem, da moramo biti močni, predava tudi psiholog. Tudi sam je pri 13 letih ostal brez noge, kar je bila posledica padca z drevesa. On nam vliva moč in tudi sicer so tam sami izjemni zdravniki, medicinske sestre in terapevti, ki nas motivirajo non-stop,« pravi Klemen. In doda, da je žalostno tudi to, da je na oddelku edini, ki je tam zaradi poškodbe, vsi drugi so namreč izgubili najprej palec, zatem pa še nogo zaradi sladkorne bolezni. Zato Klemen s pogledom zaobjame vse zbrane in reče: »Zato, fantje, čuvajte zdravje.«

Boli tudi noga, ki je ni

A lahko še tako paziš na zdravje, ko si proti usodi nemočen. In ta se je kruto poigrala tudi s Klemnom. »Priznam, da sem, ko sem se zbudil iz kome in se začel zavedati posledic, tudi jokal. V bistvu je prišlo vse za menoj. Najtežje je, ko misliš, da boš kar vstal, a spoznaš, da niti sedeti ne znaš več. In se začneš znova učiti sedeti, umivati, pisati, tudi jesti. Stvari, ki sem jih prej počel samoumevno, so naenkrat postale težke. Saj mi vsi pomagajo, a saj sami veste, da je največ vredno, če lahko sam skrbiš zase in nisi odvisen od drugih,« občutke opisuje 55-letnik, ki bo kmalu dobil prvo nožno protezo, ki jo bo lahko uporabljal pol leta, potem jo bo treba zamenjati z drugo. Nekaj denarja zanjo prispeva zdravstvena zavarovalnica, nekaj bo moral primakniti sam. Doma pa poskuša vstati tudi zgolj na eno nogo. A je pri tem previden, saj ni vseeno, kako to počne. »Nič ne moreš delati po svoje, temveč vse ubogati sestre in terapevte. In ko bi vi vedeli, kako pomembni so prsti na nogi, če hodiš ali stojiš. Tega se sicer, ko nas noge nesejo, sploh ne zavedamo,« še pove nekdanji rudar. Zanimivo je tudi, še doda, da pogosto čuti bolečino tudi v nogi, ki je ni več. Ali občuti, kot da stoji na obeh nogah. »Gre za takšne lažne občutke, na katere se je nevarno zanašati,« pove. Ker je vztrajen in trmast, je prepričan, da se bo v prihodnosti znašel tudi le z eno svojo nogo in pomočjo nožne proteze. Najbolj pomembno je, pravi, da z glavo ni nič narobe. In da je ostal krepak pa tudi veseljak, ki se že pošali na svoj račun.