Gasilci so zadnji hip rešili invalida

STRAŽIŠČE – Ko se je v ledenem primežu znašla skoraj že vsa država, vsak osmi Slovenec pa ni imel elektrike, so prevaljski gasilci v nedeljo popoldne hiteli reševat 30-letnega invalida Darka Grabovca. Do njegove hiše so se po strmi ozki poti, zasuti s snegom in ledom ter prekriti s polomljenim vejevjem, prebijali postopoma, previdno in z veliko potrpljenja. Hiša družine Grabovac stoji v Stražišču nad Prevaljami na zelo strmem pobočju, kjer je že v normalnih razmerah težko voziti, če nisi vajen poti. K Darku se je mudilo predvsem zato, ker je odvisen od aparatov, na katere je priključen. Ker so ostali brez elektrike, njegovi svojci niso mogli več sproti polniti baterijskih vložkov, potrebnih za napajanje medicinskih pripomočkov in za mobilnost vozička.

»Brez elektrike smo ostali v soboto okoli devetih zvečer. Za dihalni aparat imamo dodatne baterije, zdržijo pet ur in sproti jih polnimo. Darko ima tudi aspirator, ki z baterijami zdrži tri ure. Te so začele pojenjati, elektrike pa ni bilo. Tudi baterij za voziček nismo mogli napolniti, da bi se Darko lahko gibal po hiši,« pove njegova mati Tatjana.

V stiski so se obrnili na fante, ki kar pregovorno res nikdar ne odpovedo – gasilce. »Poklicali so nas, da družina nujno potrebuje pomoč, saj imajo pri hiši invalida, ki je odvisen od aparata za dihanje, območje pa je bilo brez elektrike. Tisti hip so bili vsi gasilski agregati že oddani. Fantje so jih razvozili po kmetijah, kjer so jih potrebovali za molžo,« nam je pojasnil poveljnik prevaljskih gasilcev Andrej Stermec. Ni se veliko obotavljal. V avto je dal kar svoj agregat, ki ga ima pri hiši za vsak slučaj, pa še na vikendu mu pride prav.

Do hiše Grabovčevih se je s težko napravo v rokah prvi prebil krepak gasilec Aleksander Zlatar. »Saj nimam kaj povedati. Za to smo tu. Sicer sem reševalec pri nujni medicinski pomoči in imam precej izkušenj pri reševanju ljudi. Te dni imamo resnično veliko dela. Ne vem, ali sem vsega skupaj spal nekaj uric.«

Tatjana in Darko sta bila vidno ganjena zaradi požrtvovalnosti in hitrega ukrepanja gasilcev, težko sta našla prave besede, s katerimi bi se jim zahvalila. »Od rojstva sem na vozičku, boleham za mišično distrofijo. Ničesar ne morem sam, niti dihati. Me je že bilo strah, kaj če ne bo elektrike,« pove Darko in skozi kuhinjsko okno mirno opazuje snežno belino. Sicer bi ga lahko tudi spravili v bolnišnico, toda družini je ljubše, če zanj skrbijo doma pa tudi virusi razsajajo, in če bi staknil pljučnico, bi to lahko bilo nemara usodno. Zdaj pa je na varnem, aparature, ki mu omogočajo dihanje in življenje, so priklopljene na agregat.