Gasilci so jih rešili pred kačo

SEVNICA – Sevniški gasilci so bili včeraj na polno zaposleni! Prvi klic jih je predramil že navsezgodaj – ob 2.24. »Eden je šel pod vlak,« je razodeval že vsega vajeni gasilec Drago Žnidaršič, prejemnik bronastega znaka za mednarodno pomoč ob silovitih poplavah v Srbiji. »Gasilec že dolgo ni več samo gasilec,« nas je mahoma podučil.

Po prvi akciji je poskušal sicer na hitro zaspati – pa ni šlo. Ob 6.17 je namreč vnovič zazvonilo, alarm! »Ja kaj je že spet?« je izkušeni gasilec mrgodno odprl veke, na oni strani linije pa ga, resnično, že lep čas niso tako presenetili. »Kača ogroža stanovalce!« so mu sporočili z uprave za zaščito in reševanje. »Kakšna kača?«

»Kača!«

»Dobro, dobro, že gremo,« je odvrnil Žnidaršič in si mislil svoje.

Ne privid, ampak gož

Dobri dve uri prej, ko je Sevnica še spala, je Januš že stopal po stopnišču večstanovanjskega bloka na Planinski cesti, med hosto in Sevniščico. Kjer imajo v vročih poletnih nočeh to navado, da radi pustijo, zaradi želenega prepiha, odprta vhodna vrata. Januš pa se je neznansko prestrašil prizora, ko bi se kmalu spotaknil ob meter in pol dolgega goža, ta je medtem neslišno polzel po stopnišču navzgor. Tako ga je bilo strah, Januša namreč, da je tisto, kar je videl, kratko in malo ponotranjil, nikogar opozoril, poskušal pozabiti.

Kar ni uspelo Perovi ženi iz vrhnjega nadstropja, ki je ob šestih zjutraj že odvihrala na šiht in zakričala, saj se ji je sprva zazdelo, da sanja, da je bil to le privid, ne, pa ni bil! Bil je to prav tisti čisto pravi in meter in pol dolg gož, ki ga je že prej ugledal Januš in ki se je v tistem očitno že ustalil v tretjem nadstropju ter si za svoj postanek našel dve kolesi Bogomirja Goloba, ob kateri se je po kačje ovil. Takole ovit, pravijo poznavalci kač, se je počutil naravnost lagodno.

Ne mara kač

Zdaj je Pero iz vrhnjega nadstropja prebudil še Bogomirja, električarja ter strastnega ribiča. Ta je pogledal na uro, čudno, si je sprva mislil, da ga že takole zgodaj mečejo iz postelje. »Kačo imaš pred vrati!«

»Prav nič se je nisem ustrašil,« je sprva hrabro dejal Bogomir, kličejo ga Bogo. »A prijeti si je vendarle nisem upal …« Zato je poklical, koga drugega kot gasilsko armado, ki ji je, kot rečeno, v včerajšnji noči poveljeval prav Drago Žnidaršič, ta pa kač ne mara. O čemer nazorno priča tudi podatek, da je zadnjič že postavil šotor tam v Primostku, si nadel kopalke, tik preden pa bi pljusknil v osvežilno Kolpo, je v njej zagledal nekaj plavajočih kač. »Pospravimo šotor,« je že v naslednjem hipu zaukazal, »tu že ne mislim spati!«

Gasilec Drago je bil zatorej pred sila težavno nalogo, le kako se spopasti s kačo, ki je za povrhu še videti ne moreš? A se je kar hitro znašel ter okoli sebe zbral postavno in močno ekipo, poklical je Bojana, Petra, Boštjana, Roka in Dejana. »Tehnično pomoč potrebujejo!« je sprva še ovijal v celofan, fantje pa so bili hipoma in to brez pardona postrojeni v svoji bojni opremi. »Počasi, počasi,« jih je komandant vendarle začel umirjati, »pa saj gre le za kačo …«

Z razprtim gobcem

»Za koga gre?!«

»Za kačo?«

»Pa dej nehi ga srat, no!«

»Kurc, jest se jih bojim,« jim je poveljujoči vendarle zaupal.

»Pa saj ti gož ne bo nič naredil,« ga je hotel opogumiti Boštjan Senica, gasilec, ki si je, kot edini izmed šesterice, upal po kačo. Ta je bila ob njihovem prihodu še vedno ovita ob kolo. Sprva jo je želel odstraniti kar z golo roko, vendar se ga je gož ustrašil ter razjarjeno razprl svoj gobec in pomolil sidrasti jeziček. Ter se še krepkeje ovil ob krmilo Bogovega kolesa.

Vodja intervencije Drago je to spremljal (kot stric) iz ozadja. »Uf, le kaj nastane iz tako majhne glave,« je po tihem premišljeval, ko je videl tisto surovino, ki je tako na stežaj razpirala svoj gobček. In le še dodatno izzvala pogumnega Boštjana. Ta si je nadel rokavice in jo naposled le odvil, zbrzel po stopnišču navzdol in jo zalučal nazaj v njen svet – na travnik ob potoku. Bil je pohvaljen.

Ob njeni spalnici

Odbilo je že poldne, ko je Irena, Golobova najbližja soseda, šele izvedela. Sicer ji je že sosed Toni nekaj govoril, da je zjutraj videl gasilce, nič pa, da so ti prišli po kačo. In da se je ta naslanjala pravzaprav na njeno spalnico.

»Koga pa iščete?« nas je radovedno vprašala na stopnišču, želeli smo namreč videti ta hodnik, kjer se je zadrževal ta razširjeni plazilec, ki je nekoč, če je visel nad vhodnimi vrati, pomenil blagoslov in predstavljal odganjalca miši.

»Pravzaprav bi radi v tretje nadstropje!«

»Tam živim, kaj pa je?«

»Kačo ste imeli.«

»Kačo?! Kakšno kačo?«

»Meter in pol dolgo!«

»A zato so bili zjutraj gasilci?«

Njene oči so postale kot mlinska kolesa, tako na široko jih je Irena razprla. In nadaljevala: »O, Marija pomagej, vi ne veste, kako se jih bojim!« In spraševala: »Kakšne barve pa je bila? Ali ti takšna kača kaj naredi? Ugrizne?«

Le, če ji daš prst v usta …