LJUBLJANA – »Prvih nekaj dni je bilo tako napeto in toliko adrenalina, da ni bilo časa za razmišljanje. Zanimalo nas je le, kako ljudem v stiski zagotoviti vse, kar potrebujejo,« na vprašanje, kako so se z naravno katastrofo, ki je v februarju uničevala Slovenijo, spopadali gasilci na terenu, odgovarja Boris Koren, vodja intervencije in poveljnik Gasilske zveze Loška dolina. Dodaja, da je sta bistvena predvsem medsebojna komunikacija, pa tudi komunikaciji z vaščani.
Žledolom: ne bodo pozabili, delali pa bodo naprej
Sneg, dež, žled, poplave ... To je bila realnost večjega dela Slovenije letošnjega februarja. Veliko je bilo že napisano o milijonski finančni škodi, ki so jo vremenske nevšečnosti povzročile v državi in škodi, ki jo bo tudi narava »odplačevala« še nekaj desetletij.
V sicer prevečkrat razklani Sloveniji tokrat vlada kar enotno mnenje, da so glavni junaki obvladovanja vremenske katastrofe gasilci. Poklicni in prostovoljni. Javno so jim bila izrečena priznanja državljanov in državljank, da so prvi na kraju dogodka, da ne postavljajo nepotrebnih vprašanj, ampak takoj pomagajo. Vse glasnejša so tudi opozorila o nizkih plačilih (ali tudi neplačilih), ki jih za svojo nesebično pomoč prejemajo, in celo o težavah, s katerimi se samo zato, ker kot gasilci pomagajo, ubadajo na delovnih mestih.
Je pa bilo malce manj napisano o tem, kako gasilci sami prenašajo psihološke pritiske, ki so jim poleg telesnih izpostavljeni v času zahtevnih intervencij in sploh (dolgotrajnih) izrednih razmer. Kako hitro odmislijo takšne obremenitve, kot so jim bili izpostavljeni zdaj?
Koren odgovarja, da »vse terene nekaj časa prenašajo s sabo«, sploh če so tako izredne razmere. »Ne pomnim, da je bilo kdaj tako, kot je zdaj. Ampak o tem se bomo še pogovarjali, delali bomo pa naprej,« doda. Kot prostovoljci gredo na teren kadar koli, kakšno uro ali dve spanca so si v prvih dneh privoščili ponoči, ko se je stanje umirilo, ko pa je organizacija stekla, je bilo lažje za vse.
»Greš domov, da bi si malce spočil, pa nato sanjaš agregat«
Se pa postopoma, ko zaradi adrenalina ni časa za počitek, četrti ali peti dan, že začnejo kazati posledice, in gasilci potrebujejo počitek, pojasni Koren. Ampak, glej ga zlomka, le malokdo je ostal na zasluženem počitku doma. Kot pravi Koren, so »fantje« od doma kmalu prišli nazaj v štab. »Po navadi so tisti, ki so šli domov, prišli nazaj. ko sem jih vprašal, kaj počnejo tu, pa so mi odvrnili, da doma nimajo kaj delati, ker nimajo elektrike.«
Sicer pa je počitek ob obremenitvah, ki so jim izpostavljeni na terenu, nujen in tega se v enoti tudi držijo, se je pa včasih težko »odklopiti«. »Greš domov, da bi si malce spočil, pa nato sanjaš agregat.«
»Vsaka smrt vpliva na nas, ampak gremo naprej«
Ob intervencijah na nevarnem terenu se ni mogoče izogniti možnosti, da se pripeti najhujši možni scenarij: smrt. Pa vendar tem gasilci na terenu ne razmišljajo. »Več razmišljamo o varnosti drugih kot o lastni varnosti. Vsaka smrt vpliva na nas, ampak gremo naprej,« pravi Koren. Ob tem se je spomnil dneva, ko so izvedeli za tragično smrt 20-letnega Nejca, ki ga je ubila elektrika, ko je pomagal drugim, in so se svojci od njega še zadnjič poslovili v torek.
Koren pravi, da so zjutraj prišli v štab, kjer pa je bilo do 10. ure vzdušje precej turobno. »Malce smo se pogovorili o tem žalostnem dogodku, vsak je pri sebi malo začel razmišljati, ampak čez dan je šlo naprej. Ni druge. Sočustvujem s starši, ne želim, da se komur koli kaj zgodi, ampak delati moramo pa naprej. Tu v štabu je pritisk, ampak tudi če je komu zelo hudo, moram zadevo izpeljati. Tako je to.«
»Ja, tudi meni tečejo solze. Saj smo ljudje.«
Na terenu velikokrat tečejo tudi solze. »Ko prideš k nekomu, ki mu je v požaru vse zgorelo in joka pred tabo ... Ja, tudi meni tečejo solze. Saj smo ljudje. Toda obrišeš si solze in greš naprej. Če človeka ne poznaš, takšne stvari lažje prenašaš, kot če ga poznaš. Vendar smo lokalna skupnost s 3500 ljudi, kar pomeni, da skoraj vsakega poznaš… Poskušaš vse, bodriš, pomagaš, kolikor se le da, in greš naprej. Moraš iti …«
Ne le gasilci, ampak tudi socialni delavci
Poleg vseh težav, ki jih na terenu rešujejo gasilci, priložnostno postanejo tudi svojevrstni socialni delavci. Ljudje se nanje obračajo z različnimi prošnjami in problemi, nekateri pa potrebujejo le pogovor. »V štabu rešujemo tudi osebne težave, saj nekateri pridejo le malce potarnat. Dovolj jim je, da jim nekdo prisluhne,« pravi Koren.
Gasilci se z njimi pogovorijo, jih pomirijo in nato se odpravijo domov. S pritiski vaščanov se gasilci med delom praviloma ne srečujejo. »Nekaj težav je sicer bilo, ko se je točilo gorivo za agregate. Našli so se namreč ljudje, ki so želeli izkoristiti in zlorabiti situacijo. Vendar pa smo vodili dobro evidenco in smo zlorabe zaustavili, potem pa je prišlo do hude krvi in pritiskov na gasilce. Ampak te stvari so reševali sproti v štabu.«
Pohvala pomeni zelo veliko
Ko se intervencija (ali izredno stanje, kot smo ga imeli v Sloveniji te dni) konča, je čas za sprostitev, za občutke osebnega zadovoljstva. »Vsi delamo na prostovoljni bazi, sicer dobimo dobimo refundacijo, ampak če si z dušo in telesom gasilec, da boš pomagal sočloveku … «
Pravi, da se po intervencijah pogovorijo o tem, kaj je bilo dobro in kaj ne, kje so se zgodile morebitne napake, kako so se odzivali ljudje. So pa pohvale in zadovoljstvo ljudi nekaj, kar gasilcem zelo veliko pomeni.
»Vsaka pohvala dvigne moralo in samozavest,« pravi Koren. »Zadovoljen sem, če lahko nekomu pomagam. Nisem obremenjen zaradi tega, ampak zadovoljen, da sem lahko pomagal človeku v nesreči.« Toda če je priložnost za smeh, se pa tudi nasmejijo. «Sprostitev in smeh sta potrebna. Ljudje ne moremo biti togotni ves čas. Togotnost enega človeka se takoj pozna pri drugih.«
Strokovnjaki opozarjajo, da je pri tistih na terenu verjetno, da ne bodo želeli pokazati šibkosti, saj zanje velja splošno prepričanje, da so močni in trdni, da se lahko vsakdo vsak trenutek zanese nanje in da sami ne potrebujejo pomoči.
Da bi iz tega razloga gasilci skrivali šibkosti, Koren pri svojih gasilcih ne opaža, res pa je, da je to odvisno od posameznika. Vsekakor pa je boljše, da posameznik, če ga kaj teži, to izrazi in si ne nalaga notranjega bremena. »Za zdaj travm pri njih nisem opazil.«
Ni vsak za vse
Ob tem dodaja, da so poveljniki »malo tudi psihologi« in lahko z razporeditvijo nalog pomagajo zmanjšati pritisk pri gasilcih na terenu. Kot pravi Koren, vsak gasilec ne prenaša vseh situacij. Ob tem izpostavlja intervencijske vstope v bivališča ljudi, ko obstaja možnost, da za vrati naletijo na mrtvega človeka.
Vsak gasilec se v takšnih okoliščinah odziva drugače in vsi tega ne prenašajo najbolje. »To je najobčutljivejša točka pri gasilcih: ne pripravljamo se dovolj na to, da nas za vrati pričaka mrtvec. Tukaj je vsak bolj prepuščen sam sebi. Je pa zelo učinkovita analiza, ki jo naredimo po vsaki intervenciji. Takrat se ljudje najbolj odprejo in povedo, kar želijo. Tedaj med sabo rešujemo tovrstne težave.«
Koren dodaja, da sam že ob intervencijah na terenu opazi, kako se različni ljudje odzivajo na posamezne okoliščine in jim na podlagi tega tudi odreja naloge.
»Ne glede na to, da so gasilci načeloma univerzalni, pa ima vsak tudi svojo specialnost. Če se nekdo ne odziva dobro v okoliščinah, v katerih je možno tudi odkritje mrtve osebe, ga ne bom pošiljal v takšno situacijo. Vodje pač poskrbimo, da so ljudje pravilno razvrščeni in da ne prihaja do nepotrebnega stresa in psiholoških težav, povezanih z delom,« pojasnjuje Koren in dodaja, da so se poveljniki med sabo dogovorili, da so na takšne stvari pozorni.
In kako partnerji in sorodniki gasilcev prenašajo njihovo odsotnost in ogroženost? Vsak po svoje, toda večina se nato doma pogovori o dogajanju na terenu, se izpove in na tak način olajša. Domače je seveda tudi strah zaradi nevarnosti, ki so jim izpostavljeni gasilci na terenu, toda kot že rečeno: gasilec najprej pomisli na varnost drugih in šele nato na svojo ...
