Če je res človekov najboljši prijatelj, zakaj potem naše najhujše neprijatelje tako radi ozmerjamo oziroma primerjamo prav s psom?
Bil je slabši od psa! je odmevalo iz najbolj zaprte države na svetu, potem pa je veliki diktator Kim Džong Un pesjana – svojega strička Janga – in še pet pajdašev vrgel lačnim kužkom. Menda so 120 kosmatincev stradali tri dni, da so brez pardona retuširali nasprotnike in za njimi polizali vsako sled.
Po spektaklu, ki po krutosti dosega igrice z gladiatorji v starem Rimu, je šel Un ponosno pozirat na sedežnico najnovejšega severnokorejskega smučišča. Si morete misliti – medtem ko na Sljemenu, Wengnu in Adelbodnu prireditelji nemočni pred naravo odpovedujejo prestižne tekme, Korejci nimajo težav. Kakšna zmaga velikega vodje in njegovih teptalcev!
Toda agitpropovsko vest iz zamrznjene Severne Koreje lahko beremo tudi drugače. Kot napoved začetka konca ledene dobe komunističnega režima. Alpska smučarija je namreč odličen poligon potrošništva, njegov vrhunec pravzaprav.
Zbigniew Brzezinski, svetovalec za državno varnost v času ameriškega predsednika Carterja, je v govoru študentom sociologije leta 1978 nanizal 10 točk, navodil, kaj storiti za sesutje SFR Jugoslavije.
V 6. točki je med drugim napisal: »Izkušnje kažejo, da je potrošniško mentaliteto skoraj nemogoče zaustaviti; ko se enkrat pojavi, premaga vse teorije o komunističnem egalitarizmu, in to bolj temeljito kot vse politične akcije.« Izkazalo se je, da se Brzezinski, resnični stric iz ozadja, ni motil. Res. Tito je oboževal ameriške filme, pred hollywoodskimi zvezdami se je naravnost topil. Najvidnejši komunist je oboževal kapitalistično smetano. In ko smo jo zavohali še navadni smrtniki...
Kakor vidimo in slišimo, niti Un ni imun za luksuz. Si ga kar predstavljam, kako po ogledu likvidacij v svojem oblazinjenem bunkerju loka najdražji viski in z oboževalkami pleše na Gangnam Style, uspešnico rojaka Psyja iz Južne Koreje, dežele slabših od psov.
