Gančanski mlaj stoji za 1. maj in za Marijo

GANČANI – V Gančanih, na ravnici blizu Beltincev ležeči prekmurski vasi, bi med približno 1000 prebivalci težko našli koga, ki ne bi poznal zgodbe že skoraj stoletnega majoša. Ker ta ni nikjer uradno zapisana, jo vsak pove malo po svoje. Rozalija Zadravec, lejtnica leta 1966, mati dveh lejtnikov, Franca, 1983, in Alojza, 1991, je zgovorna pripovedovalka: »Fantje in možje iz naše vasi so v zahvalo Mariji, ker so se živi vrnili iz prve svetovne vojne, leta 1919 na začetku maja, ki je tudi njen praznik, v vasi postavili mlaj – majoš ali majuš. Prvič so pri vaški kapeli na žrd tovornega voza pritrdili vrh breze in ga okrasili s cvetovi španskega bezga. Ponoči jim ga je podrl veter, a so ga zjutraj spet postavili...«

Najprej samo moški

Pozneje so bili mlaji vedno višji in okrašeni najprej s kitami in šopki iz pravega cvetja, nato iz raznobarvnega krep papirja. Čeprav je bila šega znamenje vaške sloge, so se znali tudi spreti, tako da sta spodnji in gornji del vasi imela vsak svoj mlaj. Nikoli pa se ni zgodilo, da ga ne bi bilo. Ne med madžarsko okupacijo ne v socializmu, ko se je zdelo samoumevno, da tudi gančki majoš stoji v počastitev praznika dela. A je za domačine ostal posvečen Mariji, in čeprav o tem posebej ne govorijo, se sprevod zmeraj ustavi pred vaško kapelo, kjer zapojejo nabožno ljudsko Spet kliče nas venčani maj.

Mlaj v Gančanih ni posebnež samo zaradi svojega izvora in namena. Praznik celotne vaške skupnosti je le zadnje dejanje po pripravah, na katerih se začnejo že januarja dobivati lejtniki in lejtnice, fantje in dekleta, ki v tistem letu dopolnijo osemnajst let. Ta starost je posredno povezana z nekdanjim vojaškim naborom, čeprav nabornikov ni več. Da se prepoznajo, vsako leto na majice določene barve natisnejo imena vseh pripadnikov tistega letnika. Svoje majice oblečejo tudi starejši, ki pomagajo mlajšim.

Prva desetletja so bili za majoš zadolženi samo fantje in moški. Dekleta so sprejeli medse šele, ko je postala pomembna njihova spretnost pri oblikovanju vedno bolj razkošnega papirnatega okrasja, pri katerem ima še vedno prvo besedo živa legenda Hedvika Križanič. Sedeminosemdesetletna gospa uči mlajše, a tudi sama še izdela velik del okrasja, predvsem lampijonom podobne krone, ki jih smejo nositi samo lejtnice. Pomagajo tudi druge vaščanke, ki se zbirajo v dvorani Športno-rekreacijskega centra. »Za majoš 2016 smo ženske, tudi članice turističnega društva, naredile kar 250 velikih rož iz papirja. Na njem mora biti toliko zastavic, kolikor je lejtnikov. Včasih so bile samo jugoslovanske, potem slovenske, zdaj so tudi evropske. K vsaki roži z žico pritrdimo še po štiri ali pet trakov,« ponosno pove Rozalija.

Lep in težak

Še vedno je živ spomin na čase, ko so pod vrh majoša obešali kravje nagobčnike z mesom, žganjem in slaščicami. Fantje, ki so po gladkem deblu splezali do njih, so bili junaki, pa še z vsebino so bili nagrajeni. V novejšem času takega junačenja ni več, vrh pa vsako leto okrasijo pri eni od lejtnic – letos je ta čast pripadla Lari Maučec. Okrašen je tako težak, da domačini v svojem narečju upravičeno rečejo, da je majoš lejpi pa žmeten – lep in težak.

Za varnost pri že izbrani lejtnici poskrbi najbolj izkušen vaščan Franc Križanič, ki organizira delo in ima glavno besedo tudi pri postavljanju. Na spodnji del vrha s pomočniki pritrdi prečni drog, ki ga potem primejo najkrepkejši nosači, še nekaj pa jih s strani in od zadaj pazi, da se vrh ne prevrne. Že nekaj zadnjih let pred nosači hodi ter jih spodbuja in usmerja Matej Jerič, lejtnik 1990. Elektrifikacija je nad osrednjim vaškim trgom razpela toliko električnih in telefonskih žic, da prostor ni bil več varen za postavljanje visokega droga. Preselili so ga na zelenico pri športnem igrišču na robu vasi, nizko razpete žice pa so na poti do tja še vedno ovira. Vrh morajo večkrat skoraj položiti, da ga spravijo pod njimi.

Po tradiciji morajo lejtniki poskrbeti za primerno smreko, steblo, ki ga olupijo in varno shranijo, da se posuši. Dobiti morajo tudi košat vrij, vrh, ki so ga svojčas ponoči ukradli, zdaj pa jim ga podarijo. Zadnja leta vse poteka z organizacijsko in finančno pomočjo Krajevne skupnosti Gančani, ki jo vodi Igor Bakan. Največ se zgodi 30. aprila: dopoldne okrasijo vrh, popoldne ga nesejo skozi vas in nazadnje dvignejo na športnem igrišču. Drugi del traja najdlje in tudi najlepše pokaže povezanost vasi. Obvezni so postanki pred domovi lejtnikov, označenimi s smrečico in zastavo, kjer domači ponujajo dobrote iz svojih shramb in kleti. Ker sprevod ne more iti mimo domov vseh lejtnikov, njihovi starši sodelujejo pri pogostitvi s stojnicami pred gasilskim domom.

Tri, štiri, ho-ruk!

Zdigavanje, postavljanje mlaja, je vrhunec dneva. Deblo položijo na koze in približajo vrh, mojster Franc Križanič pa oba dela spoji z vijaki in objemkami. Spodnji del debla nato spustijo v jamo, ki so jo skopali in čez noč varovali lejtniki. Ko ga začnejo počasi dvigovati, vrvež preglasijo ukazi: »Tri, štiri, ho-ruk! Malo gor … Idemo, dečki, idemo! Še malo. Zdaj pa škarje, dečki! Prste pazi! Vse na komando, nič po svoje! Bravo, dečki! Tri, štiri, ho-ruk …«

In tako naprej. Vse ročno, samo s koli, rogovilami in lestvami – kot takrat, ko še ni bilo hidravličnih dvigal, s katerimi si pomagajo drugod. Ko majoš s plapolajočo zastavo na vrhu stoji, kot mora, prižgejo še kres. Napetost popusti in zabava se lahko začne. Po kratkem kulturnem programu in zahvali vsem, ki so prispevali k postavitvi vaškega ponosa, se lejtniki in lejtnice doma pražnje oblečejo in se s starši zberejo v gasilskem domu. Dogajanje tam spominja na maturantski ples, bolj meščansko obliko rituala prestopa v zrelost in svet odraslih. A pomen je enak.