SVETA TROJICA – Toplo dopoldansko sonce je objelo Zgornji Porčič, idilično štajersko vasico streljaj od Svete Trojice v Slovenskih goricah. Lesena čebelica na vrtu hiše, postavljene na robu tamkajšnjih vinogradov, se je nežno pozibavala v vetru, nekaj otroškega in spokojnega je bilo čutiti v zraku. A že naslednji hip smo na dvorišču uzrli dva bleda obraza, dve sključeni telesi, odeti v črnino. Brez besed, le s solznimi očmi sta svetu sporočala – tukaj se je zgodilo nekaj tragičnega.
Borec že od rojstva
Z Lilijano Bukovič in njenim partnerjem Danilom smo se prvič srečali aprila 2011. Takrat v majhnem blokovskem stanovanju na Taboru sredi Maribora. Kljub socialni stiski, v kateri sta se znašla, sta njuna obraza žarela. Obsevalo ju je njuno sonce, njun mali borec, njun Gal.
Gal Majšler je na svet prijokal 17. februarja 2005. Med porodom je za nekaj dolgih sekund ostal brez kisika, kar je imelo zanj usodne posledice: »Nastala je huda poškodba na možganih, zaradi katerih so mu zdravniki že ob rojstvu napovedali le nekaj ur življenja,« pove Lilijana. Galu so postavili težko diagnozo – cerebralna paraliza najtežje stopnje, epilepsija, hud razvojni in duševni zaostanek, poškodovana sluh in vid... »Velikokrat sem slišala, da bi bilo bolje, da moj fant sploh ne bi preživel. A jaz se s tem nikoli nisem strinjala. Gal je najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju!«
Deček se ob podpori staršev, ki jo je lahko čutil vsak trenutek svojega življenja, ni dal. Rasel je kljub težavam, ki si jih navadni smrtniki sploh ne moremo predstavljati. »Ko je bil star šest let, se je pokazalo, da ne more pokrčiti nog, zato ga nismo več mogli spraviti v avto, s katerim bi ga vozili na terapije, ki so bile zanj obvezne,« pove Lilijana. Takrat ste na pomoč priskočili vi, spoštovane bralke in bralci. Na pobudo Nataše Potočnik iz Palovič, ki je za Gala začela zbirati zamaške domala po vsej Gorenjski, smo svoj kamenček v mozaik prispevali tudi mi in za svetlolasega fantiča odprli račun v našem, pravzaprav vašem Skladu Ivana Krambergerja. Čeprav je tisto leto gospodarska kriza že močno udrihala, smo s skupnimi močmi zanj zbrali okrogla dva tisočaka. »S tem in drugimi donacijami smo sčasoma lahko kupili novi avto, posebno prilagojen za Gala,« se z grenkim nasmeškom spominja mamica.
Pred pol leta se je družinici pokazala priložnost, da se iz blokovskega naselja preselijo na svoje, v skromno in majhno, a ljubko hišo sredi štajerskih vinogradov. »Gal je izjemno užival v naravi in storila sva vse, kar je bilo v najini moči, da bi se iz mesta preselila na vas,« pove Danilo. Že tako vajena skromnega življenja sta vzela hipotekarni kredit in mu uresničila sanje. »Pred pol leta smo se preselili sem, v Zgornje Porčiče. In to je bilo zagotovo najlepših šest mesecev v mojem življenju,« se mamici zatrese glas.
»Gal, zbudi se!
Oh, Gal, zbudi se!«
Lilijana in Danilo sta z otrokom, kolikor se je le dalo, hodila naokoli, julija letos so med drugim skočili do naše Obale. »Izjemno rad je bil v vodi, v njej se je res popolnoma sprostil.« V začetku septembra se je mamica z Galom odpravila še v zdravilišče v Radence. »Enkrat na leto nama je pripadal nekajdnevni tretma v toplicah, tam je sin vedno zelo užival.« Iz Radencev sta se – polna lepih vtisov – vrnila prejšnjo sredo. Potem pa šok.
»Tamle so še kovčki, ni mi jih še uspelo razpakirati,« s tresočo se roko pokaže v kot sobe, ko jo premagajo solze. »Vse je bilo v redu, njegovo stanje se je celo izboljšalo. Še zdravnik je tako napisal...,« je v joku poskušala sestaviti zgodbo. Po krajšem premoru je nadaljevala: »V četrtek zvečer, bilo je okoli osme, sem ga dala v posteljo. Poljubila sem ga za lahko noč in šla dol, z Danilom sva nekaj časa še gledala televizijo, potem sva se odpravila spat. Skratka, vse je bilo normalno. Zjutraj sva vstala okrog šeste ure, najprej sva spila kavico, tak je bil naš ritual. Nato sem šla zbudit Gala...,« pove Lilijana in za nekaj sekund obmolkne.
»Prišla sem v sobico in sedla na njegovo posteljo. Prijela sem ga za roko, bila je čisto mrzla. 'Kaj ti pa je? Zakaj si tako mrzel, si prehlajen?' sem ga stresla. Ni se premaknil. Še enkrat sem ga stresla, tokrat močneje. Potem me je spreletelo... 'Gal, zbudi se. Oh, Gal, za vse na svetu te prosim... Zbudi se!',« najbolj grozne trenutke svojega življenja podoživi skrušena mamica, nato obraz skrije med dlani. »Nekaj filma nama manjka,« nadaljuje Danilo, »a če se prav spomnim, sva potem poklicala rešilca. Poskušal sem ga oživljati, a bilo je zaman. Vse je bilo zaman.«
Tako se je tiste noči poslovil Gal, mali borec, ki je zaznamoval življenja ne le svojih domačih, ampak tudi vseh, ki smo bili tako ali drugače z njim povezani. »Seveda se sprašujem, zakaj. Zakaj ravno zdaj, ko je bilo najlepše. A tako je. V enem trenutku imaš vse, v naslednjem nimaš nič. Ko zdaj pogledam sinovo sliko, si mislim, da mi pravi: 'Mamica, zdaj mi je bolje.' Samo to mi je v uteho, samo to me tolaži. Da se je rešil okovov svojega telesa, da je zdaj nekje, kjer lahko govori, hodi, teče in se igra, tako kot se tukaj ni nikoli mogel,« reče s pomirjenim tonom.
In doda: »Spremenil me je. Na bolje. V teh nekaj letih me je naučil toliko, kot me prej v vsem življenju ni naučil nihče. Zdaj cenim stvari, ki jih prej ne bi niti opazila. Zdaj vem, kaj je zares pomembno v življenju.« In to je lekcija, ki bi se je od desetletnega fantiča z nebesno modrimi očmi morali naučiti vsi.
Hvala vam, dragi bralci!
Že med pogovorom, ki je bil nabit s čustvi, je Lilijana Bukovič večkrat omenila: »Nikar ne pozabite napisati, kako sem hvaležna za vsak dar, za vsako lepo gesto, ki so jo vaši bralci namenili mojemu Galu.« To je ponovila tudi, ko smo si ob slovesu stisnili roke: »Res še enkrat hvala za pomoč, brez vas bi marsikatera sinova želja ostala neizpolnjena. In še to bi želela dodati, da sem ponosna in hvaležna, ker me je Gal izbral za svojo mamico. Boljšega otroka si ne bi mogla želeti.«
