Galeb kliče na pomoč

»Jadrnica Galeb je izjemno redek in edinstven primer svoje vrste. Take so imeli nekoč tisti s prefinjenim odnosom do jadranja, in takih je bilo zelo malo. Pino in Pia Mlakar sta vedela, kaj je morje in kaj jadranje. Jadrnica je rezultat nekdanjih jugoslovanskih in s tem tudi našega ladjedelskega znanja, je odraz stanja duha in razumevanja morja. Zato jo moramo čuvati kot pomembno navtično dediščino. To še zlasti velja za današnje čase, ko je slovensko pomorstvo v zadnjih 70 letih na najnižji točki, ko vemo, da je Splošna plovba prodana tujcem, da hočejo Luko Koper Nemci, ko vidimo interese sosedov Italijanov. Galeb je tehnična dediščina, ki bi se je morali bolj zavedati tudi na državni ravni,« je brez dlake na jeziku kritičen eden največjih zanesenjakov za obnavljanje starih lesenjač pri nas Boris Capuder.

S strokovnjaki Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in Evelinom Fatoričem ter Deanom Palisko iz našega edinstvenega društva Bracera, ki se zavzema za ohranitev lesenjač, so nedavno prostovoljno delali 150 ur, da so Galeba na suhem vsaj toliko pokrpali, da je bil minuli teden ob Muzejski noči spet privezan na svojem običajnem mestu v piranskem mandraču pred vhodom v pomorski muzej. Ob tej priložnosti so pred muzejsko stavbo postavili pano, na katerem sta poleg zgodovine Galeba predstavljena tudi njegova nekdanja lastnika Pia in Pino Mlakar. Dogodku sta dala poseben pečat še sin baletnikov Tomo Mlakar in njegova žena Dušanka Berce Mlakar, ki sicer živita v Münchnu, a sta si vzela čas med preživljanjem dopusta na Krku in prišla v Piran. Kot je povedal Tomo, je plul in vzdrževal jadrnico, na kateri so se menjali člani družine, polnih 30 let.

Svobodno in skromno življenje

Zgodba Galeba se je začela med letoma 1934 in 1938, ko sta Pia (1910–2000) in Pino (1907–2006) vodila züriški balet, jadralske dopuste in izzive pa preživljala tudi med otoki na dalmatinski obali. Ob rojstvu hčere Veronike sta leta 1936 pri trogirski ladjedelniški zadrugi naročila športno jadrnico, sicer kuter, ki ga ladjedelci poznajo pod oznako M6, jadralci pa kot one-design. Takrat je bila ta dobrih deset metrov dolga športna jadrnica ideal regatnih jadralcev. Naredili so tri take ladje in poleg te so bili njihovi lastniki še Čehi in Hrvati. Pino in Pia sta Galeba pozneje nekoliko nadgradila in sta bila z njim redna udeleženca regat. Tako sta soustvarjala zgodovino našega jadranja. A jadranje jima je pomenilo več kot le šport, saj sta z njim uresničevala svojo življenjsko filozofijo svobodnega in skromnega življenja. Poudariti velja, da Galeb nima motorja, z njim pa sta še pri 80 letih let samo z jadri in vetrom prejadrala ves Jadran, vse do Dubrovnika.

Le še za umirjeno jadranje

Galeba sta leta 1994 podarila Pomorskemu muzeju Sergej Mašera Piran. Kot poudarja kustos muzeja za starejšo zgodovino pomorstva dr. Flavio Bonin, je zato, ker je lesen, potreben pogostejše nege, zaradi starosti in zgodovinske vrednosti pa odsvetuje njegovo regatno uporabo, ampak svetuje le umirjeno jadranje. Ko ga je prevzel muzej, so obnovili palubo, nekaj reber in krmilo. A čas je naredil svoje in z leti je pogled nanj tam pred muzejem že vzbujal kritike, saj je bil od leta 2010 brez jambora in nasploh v neplovnem stanju. Tako so ga potegnili na suho v Marino Portorož in v desetih dneh pokitali, pobarvali in naredili še druga nujna tekoča vzdrževalna dela, tako da je pred muzejem zopet njegov edini plavajoči eksponat. In po mnenju mnogih je prav, da je tam ter v morju, ne pa na primer na suhem v prostorih muzeja v nekdanjih skladiščih soli v Portorožu, kje bi ga lahko poleg drugih starih plovil videli le obiskovalci muzeja.

Ker pomembno predstavlja našo pomorsko preteklost, zaradi nekdanjih lastnikov pa tudi slovensko kulturno zgodovino, ga lahko občuduje vsak, ki ga zanese v Piran. A Boris Capuder, ki ima z obnavljanjem lesenjač že dobrih 30 let izkušenj, pravi, da bodo zadnja popravila omogočila življenje barke v morju le kakšni dve leti, saj kliče po temeljiti prenovi, menjavi nekaj deset reber, kakšne oplate in še česa. Po ocenah direktorja muzeja Franca Jurija bo to stalo kakšnih 50.000 evrov in upamo lahko, da se bo v naslednjih dveh letih ta denar našel.