LJUBLJANA –Narava ubira nenavadne poti, ki jih vsakdo ne razume. Tako je tudi pri moških, ki že od mladih nog čutijo, da se je usoda poigrala z njimi, saj bi se morali roditi kot ženske. Eden izmed teh, ki je že vseskozi ujet v moško telo, čeprav se počuti ženska, je tudi Aleksander Zajc, ki se bliža petdesetim letom in se že dolgo ne identificira več s tem imenom, temveč je Kari Karinger. Že kot otrok se je počutil kot punčka, a ga je okolica zatrla, zaradi česar že vse življenje psihično trpi.
Zato se je pred leti odločil, da si bo spremenil spol in postal prava ženska. Kot kopica drugih transseksualcev obiskuje Klinični oddelek za mentalno zdravje (KOMZ), kjer se odloča o njihovi nadaljnji usodi. Zdravniki se morajo namreč odločiti, ali je upravičen do hormonske terapije in kirurškega posega na račun zavarovalnice. Kot ugotavlja, pri nas zdravstveni sistem ni naklonjen tovrstnim posegom, zato naj bi se transseksualci počutili šikanirane kot drugorazredni državljani.
Ujeta v moškem telesu
Ko vrata odpre urejena dama v kratki obleki z zaobljenimi ženskimi potezami, bi malokdo na prvi pogled ugotovil, da gre za moškega. Tudi sam bi že zdavnaj postal prava ženska, če bi si lahko opravil tudi tisto najbolj delikatno operacijo. »Nikomur ne govorim, kaj sem. Takoj, ko izvejo, je namreč konec, saj veste, diskriminacija pa to,« že uvodoma potoži Kari nad težkim življenjem v netolerantni okolici in doda, da si sama ni izbrala takšnega življenja, takšna se je rodila. Skupaj z njo KOMZ obiskuje okoli 20 transseksualcev, predvsem zaradi hormonskih terapij, seveda pa čakajo tudi na operacijo spola, ki je pri nas še ne opravljajo, zato je treba oditi v Trst. »Hormonsko terapijo potrebujemo, ker hormoni ustavijo izločanje testosterona in potem estrogen telo oblikuje, kot da je žensko, zrastejo ti prsi, dobiš obline...«
Kot pravi Kari, se je pred štirimi leti borila z uradnimi institucijami, da so tudi pri nas sprejeli standarde, ki veljajo v razvitem svetu na tem področju. Kljub temu praksa pri nas še vedno ni dobro razvita. Kot ugotavlja sama, a tudi njene kolegice, je pri nas vse odvisno od zdravnika, v njihovem primeru je to dr. Irena Rahne Otorepec. »Zdravnik je bog in zakon. On določa, kdo bo dobil hormone. Irena paciente obravnava različno. Nekatere favorizira, nas starejše pa diskriminira. Noče nam dati hormonov. Najprej sem si jih kupovala sama v tujini. Marsikdo tako dela, ker mu zdravnica noče dati hormonov. Ker sem zanje porabila 130 evrov na mesec, si jih po nekaj letih nisem mogla več kupovati in sem na koncu morala k njej. Najprej sem bila vesela, da se to tudi pri nas dela, potem pa razočarana, ker jih nisem dobila. Ko sem bila pol leta brez hormonov, je šlo spet vse nazaj. Testosteron vse pokvari že po dveh mesecih. Spet dobiš shujšani obraz, bolj trde poteze, boki in noge postanejo bolj moški. Potem spet potrebuješ tri mesece terapije, da vse pride nazaj. To je grozno. Ko sem bila pol leta brez hormonov, sem se počutila psihično slabo in pojavi se depresija, razmišljaš o samomoru...«
Težave z zdravstvom
Kari potoži, da se konflikti na KOMZ stalno pojavljajo. Večkrat se je tako morala zavzeti za najstarejšo transseksualko, 60-letno Lili, ki je zaradi svoje življenjske poti pristala celo na Golem otoku. »Izmislili so si, da po 60. letu ne bodo več dajali hormonov. Ampak te moraš jemati do konca življenja, če spremeniš spol. Zaradi tega sem šla do njih in jim zagrozila, da bom dala pritožbo na ministrstvo in preostale institucije. Na koncu so ji dali hormone, a je morala podpisati, da jih jemlje na lastno odgovornost.« Zato Kari obtožuje dr. Otorepčevo, da sploh ne razume transseksualizma, pa čeprav je bila na izobraževanju, in v tem vidi tudi bistvo težav z njo: »Zamerila mi je, ker sem se šla skregat, ker potem ona nima avtoritete. Zdaj se mi pa maščuje.«
Kot trdi Kari, ji je zdravnica že aprila, ko je opravila enoletni nadzor nad njo, obljubila, da ji bo izdala potrdilo za kirurško fazo, da si bo lahko spremenila spol v Trstu. A se to še danes ni zgodilo. »Ona samovoljno podaljšuje ta rok, nič ne reče, niti ne morem priti do nje, niti ne morem na operacijo, nič... Čakati moram, da se bo zdaj ona spomnila, da bo pokazala svojo moč, da je ona glavna. Odvisna sem od njene milosti. Podobno je tudi z drugimi. Tudi Kristini iz Celja, ki dopoldne dela kot moški, popoldne pa živi kot ženska, zdravnica noče dati hormonov. Lili iz Domžal pa se je znašla v stanovanjski stiski, ker noče poslati potrdila socialni službi.«
Transseksualci, ki obiskujejo KOMZ, zato ugotavljajo, da slovensko zdravstvo ne razume njihove problematike. »Nihče pri nas ne zna narediti iz moškega ženske, zato moramo hoditi v Italijo. Obratno znajo. Hotela nas je sicer napotiti v Beograd, ker je tam operacija cenejša, ampak mi nočemo tiste tehnike, ker je zastarela, gre za staro tajsko tehniko.«
Ker ima težave že priti do hormonov, kaj šele da bi si operirala spol, Kari že dolgo obupuje: »Tudi mojega partnerja je strah, kaj bodo rekli drugi, ker sem transica. Če bi bila ženska, bi lahko to skrila. Že tako se ves čas skrivam. Veliko sem zaprta v stanovanju. Na srečo imam dosti obiskov. Kljub temu vsem ljudem ne povem, da sem transseksualka, in si mislijo, da sem ženska. Ne morem pa iti na morje ali v bazen, nič ne morem javno delati. Vedno moram paziti, kako se oblačim, da se ne vidi, da sem moški. Potem ne moreš imeti nekega normalnega seksualnega življenja, ker nimaš občutka, da si ženska. Analni odnos mi ni toliko všeč. To večini od nas ni všeč. Ne maramo analnega seksa, hočemo imeti normalno žensko funkcijo. Počutiš se nepopolno bitje, neki spaček. Zato jemljem tudi antidepresive. Zdravnica pa je samovoljna, ima velik ego in nas maltretira. Uživa v tem, ko vidi, kako se mučimo in kako smo odvisni od njene dobre volje.«
Pojasnila
Ali je na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje res vse odvisno zgolj od ene samovoljne zdravnice, ki ne razume problematike? Ker je Irena Rahne Otorepec odsotna zaradi bolezni, nam je pojasnilo poslala direktorica Blanka Korez Plesničar: »Žal je ga. Irena Rahne Otorepec že dlje upravičeno odsotna in se bo na delovno mesto vrnila predvidoma januarja. Glede navedene problematike naj pojasnim, da obstaja v Sloveniji Komisija za spremembo spola, v kateri poleg dr. Rahnetove sodelujejo še internist (predpisovanje hormonske terapije) in kirurgi, tako da se problemi rešujejo timsko in večplastno. Prav tako je bilo tistim osebam, ki so trenutno zaradi odsotnosti dr. Rahnetove v tem kontekstu prikrajšane, ponujeno, da pridejo na Center za mentalno zdravje, kjer se bo z njimi, če to zahteva njihovo psihično stanje, pogovoril prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., ki je predstojnik CMZ. In še to: dostop do vseh psihiatrov v primeru urgentnih stanj je v PK Ljubljana takojšen.«
