LJUBLJANA – »Ljudje, ki menijo, da jim denar preprosto pripada, tudi če ga zmanjkuje, praviloma denar hkrati tudi najbolj prezirajo. Bil naj bi nekaj pogrošnega, povsem trivialnega, nekaj, o čemer ne gre izgubljati besed, kaj bi o njem, v življenju so pomembne druge reči, vendar. Bipolaren odnos. Ljudje, ki denar najbolj prezirajo, postanejo sila popadljivi, če jim grozi, da ga ne bodo več dobili toliko, kolikor mislijo, da jim pripada,« v današnjem uvodniku v časniku Finance piše direktor podjetja Peter Frankl. Naj spomnimo: pred dnevi smo poročali,
da je tudi izvršni direktor podjetja Datalab Andrej Mertelj, ki je svoje poslovanje preselil v Švico, glavnemu šolskemu sindikalistu Branimirju Štruklju povedal, da je Slovenijo treba narediti konkurenčno. Ob dejstvu, da državni dolg še vedno raste, obrestna mera pa se je povečala, Mertelj celo meni, da ne bo denarja niti za plače: »Zato bi se morali bolje pogajati vsi skupaj, tudi premier, z namenom, da ohranite možnost, da boste imeli tudi jutri plačo.«
Zakaj sindikalisti skrivajo, da jim gre za denar
Frankl pa parafrazira nekdanjega britanskega premierja Winstona Churchilla, ki naj bi dejal: »Gospodje, zmanjkalo nam je denarja, zdaj moramo začeti razmišljati.«
»V Sloveniji je veliko ljudi, ki razmišljajo, veliko je takih, ki tega ne počno. Denar mora biti, denar mi preprosto pripada, je miselni okvir kar številnih Slovencev,« opaža Frankl. Pogled usmerja v sindikate: »Povsem normalno je, da si prizadevajo za to, da bi tisti, ki jih zastopajo, denarja od delodajalcev dobili čim več. To je povsem legitimno. A ni jasno, zakaj premnogi sindikalisti oziroma pripadniki levih strank, seveda ne vsi, nekako skrivajo, da jim gre za denar. Celotno debato o denarju ideologizirajo, namesto da bi se bojevali za plače, protestirajo denimo proti privatizaciji, gredo se politiko, v bistvu se grejo oblast. Želijo državno lastnino. Jasno: ker so v bistvu oblast oziroma so ji zelo blizu, si denar, ki ga sicer prezirajo, iz skupne vreče lažje vzamejo. Če bi bila lastnina zasebna, govorimo recimo o Telekomu, bi to bilo težje. No ja, v državah, s katerimi bi se želeli primerjati, torej recimo z Avstrijo, imajo državne lastnine manj, a kljub temu se mi zdi, da bi v tamkajšnjem nekdaj državnem telekomu, ki so ga pred nedavnim prodali mehiškemu naložbeniku, utegnili imeti višje plače kot v našem, vsaj statistike tako kažejo. In tako je zaradi manj učinkovitega vladanja denarja pri nas manj in manj, prezir do njega in želja po njem pa postajata vse večja.«
Avstrijci izbojevali dober posel za delavce
Kot primer navaja preoblikovanje prej večinsko državnega avstrijskega telekoma v tržno gospodarsko družbo. Takrat so avstrijski sindikalisti za delavce v njem izbojevali dober posel: »Še zdaj v mehiško-avstrijskem telekomu obstajajo zaščitene kategorije delavcev, ki jim delodajalec ne more nič, kaj šele, da bi jih odpustil. Tak status jim je izbojeval sindikat, ki mu je šlo za denar svojih članov, in ne za ideologijo. Jasno je bilo, da sindikati ne morejo razpolagati z državno lastnino, je pa njihovo poslanstvo bilo doseči ugodnosti za delavce. Pri nas pa vse poteka pod krinko neke ideologije. Lepo prosim, povejte vendar, da gre za denar, ne skrivajte tega, povejte pošteno in naravnost, pokažite, da denarja v bistvu ne prezirate, in jasno bo, o čem teče beseda. Niste borci za socializem, na Kubi denarja za delavce ni, ste borci za delavske plače, denar.«
Hipokrizija v novinarstvu
Franklu se zdi zanimiv tudi primer iz slovenskih medijev: »Kako pogrošna stvar naj bi bil denar in hkrati kako je pomemben, zveličaven, je danes viden v novinarstvu. Poglejmo časopisno družbo Delo. Poenostavljeno povedano, je ta sestavljena iz dveh časopisov, še česa, a posvetimo se časopisoma Delo in Slovenske novice. Zadnje prinašajo veliko denarja, Delo pa tako kot mnogi podobni časopisi po svetu zaradi marsičesa, predvsem tehnološke revolucije in pomanjkanja odgovorov nanjo, dobička več ne ustvarja.«
Stari konflikt je v teh dneh še eskaliral: »Tabloid Novice je za mnoge novinarje Dela pogrošen. Mogoče imajo prav. Nočem razpravljati o tabloidnem in netabloidnem oziroma »resnem« novinarstvu. A dejstvo je, da nekateri novinarji Dela kolege z Novic prezirajo, a hkrati dobivajo plačo tudi zaradi večjih prihodkov donosnih Novic. Če so tako zgroženi nad novinarstvom svojih kolegov, zakaj si potem privoščijo, da skozi plače prejemajo s krvjo in seksom prisluženi denar? Mar ni to hipokrizija, mar ni to nekakšna bipolarna motnja? Če svoje poslanstvo jemljejo resno, zakaj ne zavrnejo plače oziroma gredo v službo drugam? Je krvavi in prezira vredni denar preveč sladek, pomemben? Morda je poanta zgrešena, a ne moremo je zavreči kar tako.«
