Francu so že drugič hoteli zažgati kmetijo

ORMOŽ – »Hudo je, da huje ne more biti. Ko se bliža 1. april, me še bolj stiska pri srcu, saj mi spomini na dogodke tiste noči pred štirimi leti preprosto ne pustijo mirno spati. Takrat se nam je svet podrl in kljub vsem naporom se preprosto ne moremo pobrati. V sicer nefunkcionalno narejenem novem hlevu imamo spet več kot 10 glav govedi, ki se stiska, pa še vode ni, tako da jo moramo prinašati v vedrih,« nam je žalostno razlagal Franc Sok iz Podgorcev in kazal žuljave roke, na utrujenem obrazu pa že štiri leta ni znakov nasmeha, le žalost in predvsem skrb za prihodnost.

Ob spominu na prvi april 2012, ko je bila tudi cvetna nedelja, ubogega Franca spreleti srh, na obrazu se pojavijo solze. Z bridko žalostjo se je ta dan vtisnil v spomin vsej družini Sok, obema zakoncema, danes 67-letnemu Francu in 63-letni Mariji ter njuni 27-letni hčerki Branki, a tudi dve leti starejši hčerki Jožici, ki si je ustvarila družino in ne domuje več na zakleti kmetiji – to ime se je v zadnjih letih oprijelo domačije Sokovih. Pred štirimi leti je ob 22.48 zagorel gospodarski objekt, v katerem je v grozovitih mukah poginilo osem glav govedi, trije konji in pes. Tragedija je bila toliko večja, saj je bila večina krav brejih. Ognjeni zublji so uničili tudi veliko pšenice in koruze, traktorsko prikolico ter drugo orodje in stroje. Z ognjem, ki se je dvigal tudi 50 metrov visoko, se je spopadalo kar 124 gasilcev iz celotne občine. Čeprav so požar, eden največjih na tistem koncu, lokalizirali in pogasili, je bil objekt, velik 200 kvadratnih metrov, v celoti uničen, gasilcem pa je uspelo rešiti sosednji hlev s prašiči ter domačo in sosednjo hišo.

Bos tekel v hlev

Zgodilo se je v nedeljo ponoči, ko so domači že zaspali. »Požar so prvi opazili sosedje in nas takoj poklicali, prav tako gasilce. Kar v spodnjicah in bos sem stekel v hlev, saj sem hotel rešiti vsaj katero žival, še posebno kobilo in žrebička, ki nam je bil vsem zelo prirasel k srcu. Žal ni in ni šlo, le opekel sem se po nogi. Prosil sem tudi sosede, naj rešujejo, kar se rešiti da, a za to ni bilo nobene možnosti, zublji so bili čedalje večji. Ves objekt je bil kar naenkrat v ognju. Niti gasilci niso mogli pomagati, razen da so reševali sosednje objekte, da katastrofa ne bi bila še večja. Nisem tat, nisem pijanec, nikomur ne želim ničesar slabega, a kljub temu nimam sreče,« je hlipal gospodar Franc, ki pravi, da je v dobrih odnosih z vsemi sokrajani.

Je bil ogenj podtaknjen?

Franc še danes sumi, da je bil požar podtaknjen: »Drugega ne more biti, saj smo električno inštalacijo generalno posodobili in prenovili, tako da ni druge možnosti, kot da je požar podtaknjen. Sovražnikov nimamo, razen enega, ki nam nagaja že več let,« nam je razlagal Franc, bratranec nekdanjega poslanca in večletnega ormoškega župana Alojza Soka. Hleva in živali takrat ni imel zavarovanih. Gospodar ne prejema ne pokojnine ne socialne podpore ali česar koli drugega, vse, kar je družina imela, so bile živali. Živeli so od mleka, včasih prodali telička, prašiča itd. Le hčerka Branka prejema skromno plačo, zaposlena je v Varstveno-delovnem centru Ormož. Poleg velikanske materialne škode, ki je spremenila življenje tričlanske družine Sok, jih je še dodatno prizadelo trpljenje njihovih živali, ki so se žive pekle v ognju. Zato ne preseneča, da Franc še zdaj skozi solze razlaga, kako je takrat razmišljal, da mu pač ne ostane drugega kot štrik. Tega je na vso srečo že kmalu nadomestila znamenita dobrota Slovencev, ki znajo vselej v pravem trenutku začutiti pomanjkanje in tegobo človeka v stiski. Trdoživi Prleki se s pomočjo gasilcev, ormoške občine, sosedov, prijateljev in številnih drugih, tudi bralcev Novic iz vse države še zdaleč niso vdali usodi.

Telička za božično darilo

Franc je še danes hvaležen vsem, nekoliko razočaran je le nad površnostjo izvajalcev del pri gradnji novega hleva, v katerem nima vode, prav tako je premalo privezov oz. stojišč za živino, tako da se vsa čreda stiska na majhnem prostoru, čeprav je od zunaj videti, da je objekt velik. Kmalu po ureditvi tega objekta se je začela polnitev hleva, prvi dve telici sta prišli s pomočjo bralcev Novic, in sicer 13 mesecev stara in 350 kg težka Zarja iz Dragomelj pri Domžalah, Franc Pleteršek, rejec govedi iz Zlatoličja na Dravskem polju, je družini kot božično darilo na dan samostojnosti in enotnosti pripeljal teličko, tej so dali ime Mira. Pozneje se je hlev dokončno napolnil. »Vse življenje delava na najini majhni kmetiji. Živina je najin edini vir preživetja, nimava pokojnin, zrediva kakega telička in ga prodava, da od tega živiva. Resda skromno, a uspelo nama je preživeti tudi dve hčeri, prva se je odselila in ima svojo družino, druga hodi v ormoški VDC. Veseli smo, da smo skupaj,« pripoveduje Franc.

Kazalo je že, da se je življenje vrnilo v stare tirnice, Franc in Marija sta bila spet v svojem ritmu. »Ni lepšega kot zjutraj vstati in oskrbeti živino. V tem sem srečen,« je ob našem obisku dejal Franc, ki je vseeno v strahu, saj mu je nekdo tudi pozneje želel še enkrat podkuriti. Zagorele so ponjave, s katerimi so imeli pokrite delovne stroje. Na srečo se ogenj ni razplamtel v požar, ki bi spet povzročal škodo. Zagotovo je bil podtaknjen, so potrdili tudi na mariborski policijski upravi: »Patrulja je ugotovila, da je neznani storilec ponoči, ob gospodarskem poslopju, ki je ograjeno s PVC-platnom rumene barve, z neznanim predmetom tega poškodoval tako, da ga je ožgal.« Zgolj opozorilo pred vnovičnim ognjem? Ampak, zakaj?! »Ne verjamem v naključja, menim, da nam to nekdo počne nalašč. Z Marijo nisva z nikomer skregana, nikomur ne želiva nič slabega. Čeprav se nama je pred leti zgodila krivica na sodišču in nama je bilo odvzete nekaj zemlje, sva se s tem sprijaznila, nikogar ne sovraživa,« pravi Franc, ki mirnega spanca nima več.