Frančiška šiva, Franc pa kroji

Polhovka je še v prejšnjem stoletju veljala za simbol slovenstva, bila je tudi prepoznaven znak slovenskih študentov na Dunaju. Med drugo svetovno vojno pa so nošenje polhovk nemški okupatorji zaradi nacionalnega naboja celo prepovedali. V Kočevju jih za hobi izdelujeta Franc in Frančiška Merhar.

Že nekaj besed pesmice Janeza Bitenca »Siva kučma, bela brada...« takoj izda lik Dedka Mraza s polhovko na glavi, vizualno pa se je polhovka na njegovi glavi zasidrala v slovensko dušo z ilustracijami Maksima Gasparija v Slovenskih narodnih pravljicah.

Danes jih nosijo polharji, lovci in člani folklornih skupin na svojih nastopih. V običajnem vsakdanjiku jih ljudje nosijo manj, so pa še vedno priljubljeno darilo zamejcem po svetu in topel spomin turistom, ki obiščejo Slovenijo.

Ti so tudi kupci šalov, ki jih ročno izdelujeta Merharjeva. Delata klasične polhovke, lovske, te imajo dodan čelni ščitek, obod pa se spusti na ušesa in ruske, z visokim, zavihanim ščitkom. Ženske polhovke imajo nekoliko nižji obod, tako za ženske kot moške pa delata polšje šale.

Franc je le redko polhal, ne zavoljo kožuščkov, za dušo. Kožice dobita v Žlebiču pri Ribnici, kjer je doma strojarstvo Grebenc. Strojijo kože domačih živali, od divjih pa tudi polšje. Za izdelavo klasične polhovke Merharjeva potrebujeta od 30 do 35 kožic, za ruski tip okrog 40, za šal približno 60.

Frančiška se je izdelovanja polhovk naučila od svoje matere, tudi Frančiške, ko so živeli v bližnji vasi Koblarji. Mati ji je spočetka dovolila delati le »taličke«, dele oboda, šele pozneje, ko se je delu priučila, vso kapo. Ko se je k njim priženil Franc, sta si delo razdelila. On večinoma kroji polhovke, za obod izrezuje kose kožic pravokotnih oblik, za štulo – zgornji del – pa trikotne.

Frančiška je specializirana za šivanje, ukrojene kožice na roko sešije, le notranje tekstilne prevleke uporablja šivalni stroj. Nekoč je bil tudi notranji del iz polšjih kožic. Pa se ni obneslo. Glava se je tako preveč potila. Na vrh polhovke potem prišije še majhen okrogel cof. Izdelava ene vzame kar 12 ur dela. Kdor jo želi, lahko prinese krojene kože ali pa naroči gotovi izdelek.

Ko sta bila Merharjeva mlajša, sta za prodajo uporabljala različne kanale. Prodajala sta jih krznarjem v Ljubljano, hodila na polharske večere v Lož in druge manjše sejme.

Mokro pokrivalo mora lastnik otresti kapljic, ga posušiti ter zloženo hraniti v zračnem in suhem prostoru. Kot skleneta Merharjeva, ob taki negi zdrži 20 let in več.