PORTOROŽ – Dogovor, da se bomo vsako leto na obletnico prijateljeve smrti zbrali in zvrnili kozarec ali dva, kot bi rekel on, je padel kmalu, ko je pred štirimi leti od nas za zmeraj odjadral novinar Slovenskih novic Franci Stres. Iniciatorja sta bila Francijev veliki in srčni prijatelj iz Medane v Brdih, žlahtni vinar in gostinec Zlatko Mavrič - Belica ter največji Stresov jadralsko-novinarski kompanjon, fotoreporter Novic Igor Mali. Takoj sta prepričala Portorožana Dušana Puha, neuničljivega morskega volka in že za življenja jadralsko legendo, ustvarjeno je bilo Stresovo omrežje: pred tremi leti smo se dobili prvič, letos tretjič. V njemu najljubšem jadralnem klubu, kultnem in nekoliko boemskem Piratu, tik ob morju med Portorožem in Bernardinom, kjer kraljuje Giorgio Ruzzier, največji boem med jadralci, se je Franci počutil kot riba v vodi. Stres je živel stresno in strastno novinarsko življenje. Nič mu ni ušlo izpod peresa. Imel je tudi novinarski ubijalski instinkt, če je bilo treba kaj še posebno poudariti in koga ožigosati. Kariero je začel na Primorskih novicah, nadaljeval v Delovi centralni redakciji, bil nekaj časa pri Teleksu, nato pa živel z najbolje prodajanim slovenskim dnevnim časopisom Slovenskimi novicami. Spremljal je vse in še več, vedno je iskal posebne zgodbe, pisal največ o športu in bil neizmerno zaljubljen v jadranje.
Francijev poslednji pristan je morje Pepel Francija Stresa so pred štirimi leti, po njegovi zadnji želji, raztresli v morje jadralci, o katerih je največ pisal. Od Pirana okoli Punte, na odprtem morju med Fieso in Izolo, na točki 45 st., 32', 51,17'' zemljepisne širine in 13 st., 34', 8,59'' zemljepisne dolžine, je bil posut njegov pepel, tam so njegovi prijatelji v spomin nanj pred leti potopili tudi kamnito ploščo, izdelal jo je, kakopak, jadralec Alan Železnik. Tam smo se ga spomnili tudi tokrat, z nami je bila kot vsako leto Francijeva vdova Simona. |
Poleg morja, jadrnic in jadralcev, v katere je bil zaljubljen dokončno, je imel zelo rad Brda, Goriška, kajpak, še zlasti Medano, o kateri je v več desetletjih napisal nešteto člankov. Njegovi veliki prijatelji so bili sijajni briški vinarji in kletarji ter tudi gostinci, med njimi najbolj Medanca Belica in Stojan Ščurek. V dolini pod Brdi sta ga navduševali vsaj dve gostilni, Pikol v novogoriški Rožni Dolini in Žeja v Ozeljanu, od tam sta njegova prijatelja Boris Gašparin in Evgen Loverčič - Dženio. Francija je rado zaneslo tudi na Kras, prav tako v slovensko Istro, tam je prisegal na Čotarjeva, Branka in Vasjo z Gorjanskega, v istrskem zaledju pa na Uroša Rojca iz Gažona nad Izolo.
Mnogi med njimi so se tako kot vsako leto, skupaj s Francijevimi prijatelji jadralci pa novinarji z Novic, Dela in drugih medijev ter še kom, minulo soboto, po dogovoru vsako drugo v januarju, prišli poklonit njegovemu spominu. Na morje in barko, kajpak Puhovega Velikega Viharnika, je Franci pred leti spravil tudi nekdanjega košarkarskega virtuoza Boruta Bassina - Taubija, takoj se je ta navdušil nad jadranjem in se kajpak z Idrijskega, kjer živi, tudi on pripeljal v Pirata nazdravit Francijevemu spominu.
