KRANJ – Letos mineva 170 let, odkar je France Prešeren prišel v Kranj, kjer je umrl leta 1849. O tem, kako je gorenjska metropola še danes tesno povezana z velikim pesnikom, pričajo po njem imenovana ulica, gledališče, šola, gaj, Galerija Prešernovih nagrajencev in Prešernova hiša, v bližini katere sta lokal Dr. Fig in restavracija Sonet, pa še kaj bi se v mestu našlo, kar nosi spomin nanj. Od tega meseca podobo velikega pesnika nosi tudi unikatna umetnina, ki ji na svetu bržčas ni para. Iz tekstila je podobo Franceta Prešerna, ki v eni roki drži rdečega orla, vzetega iz kranjskega grba, v drugi roki pa vihti rdeče pero, kar dva meseca potrpežljivo šival 40-letni Jan Bejšovec. Nemškega umetnika češkega rodu, ki od začetka minulega meseca ustvarja na Gorenjskem, s Kranjem povezujejo zanimive zgodbe.
Motorček kranjske Iskre
»Moj ded Karl je delal v tovarni, v kateri so izdelovali vojaške šotore. Šival je tudi in mnogokrat sem ga opazoval, kako to nadvse spretno počne. Nato mi je med študijem politologije, ki sem ga končal v Leipzigu, prijatelj podaril šivalni stroj nemške znamke Textima. Ko sem si ga nekoč od blizu ogledoval, sem ugotovil, da se v njem skriva motorček z oznako kranjske Iskre. Tako me je Kranj, ne da bi sploh vedel, spremljal že vse od začetka ustvarjanja s tekstilom,« pojasni Jan Bejšovec in se iz Stolpa Škrlovec, kjer bodo prihodnji teden odprli razstavo njegove tekstilne umetnosti, zazre proti nekdaj nadvse živahnemu, danes pa precej zapuščenemu industrijskemu predelu Kranja.
S Škrlovca se ne vidi samo nekdanjih Iskrinih tovarn na oni strani Save, temveč pogled seže tudi do mogočne stavbe Tekstilindusa, (pro)padlega tekstilnega giganta, v katerem si je v najboljših časih kruh služilo več kot 3000 delavcev. »V Tekstilindusu je nastajalo blago, v Iskri nepogrešljivi deli za šivalne stroje. Tu se je pisala zgodovina, zato si ne morem zamisliti boljšega mesta za ustvarjanje s tekstilom,« je nad gorenjsko metropolo navdušen Jan Bejšovec.
Ustavili pregon
V minulih mesecih se je lotil tudi raziskovanja življenja Franceta Prešerna. Ena redkih pesnikovih podob, narejenih iz tekstila, če ne celo edina, je sicer nastala v Nemčiji, bodo pa v gorenjski metropoli na prešerno praznični ponedeljek narejeni še drugi tekstilni izdelki, ki jih bo krasila pesnikova podoba. »V Nemški demokratični republiki, kjer sem odraščal, so rutice spremljale pomembne praznike, večje športne prireditve in obletnice. Morda so bile malo podobne tistim rumenim in rdečim, ki so v vaši državi označevale cicibane in pionirčke, a naše so bile nekoliko večje in potiskane z različnimi motivi in besedili, ki so predstavljali čas, v katerem so nastale. V ponedeljek, ko bo v Kranju že tradicionalni Prešernov smenj, bo v Stolpu Škrlovec odprtje mojih slik, ustvarjenih iz tekstila, hkrati pa bomo imeli v Layerjevi hiši delavnico, na kateri bomo izdelovali jubilejne rutice s Prešernovo motiviko,« je napovedal Jan Bejšovec, ki v svoji zbirki hrani kakih sto nemških propagandnih rutic. Poleg tega bo gostujoči umetnik po mestu razstavil šest fotografij, na katerih so ujeti mladi, ki se po urbani džungli Berlina podijo s puško v rokah. Kajpada ne s kakršno koli puško, ampak s kalašnikovko, izdelano iz blaga. S takšno puško v roki se je nemško-češki umetnik ta teden postavil pred Prešernovo gledališče in se tako svojevrstno poklonil fotografiji vojaka teritorialne obrambe, ki jo je pred Prešernovim spomenikom sredi Ljubljane med osamosvojitvijo posnel Tone Stojko.
A ne puška, narejena iz tekstila, temveč slika direktorja spominskega muzeja, narejena iz blaga, je našega sogovornika predlani skorajda pripeljala pred sodišče. V tekstil je prenesel direktorjevo podobo, ki je eno roko v pozdrav stegovala visoko proti zraku, drugo pa stiskala v pest. Jan Bejšovec o tem, kako ga je tekstil skorajda spravil pred sodišče, danes pove: »Tožilstvo je ravno zaradi stisnjene pesti prejelo ovadbo, a so pregon zoper mene zaustavili, ker so ugotovili, da ne gre omejevati umetniške svobode.«
Ne le Prešeren, prihaja tudi Julija Včeraj so v Hiši na koncu tunela, ki od nedavna domuje v Prešernovi ulici sredi Kranja, odprli razstavo, ki v ospredje postavlja Julijo Primic. Njeno ime je ostalo vkovano v Prešernovo poezijo, njena podoba pa ujeta v dva portreta Matevža Langusa. A kakšna je bila resnična Julija? Okrog tega vprašanja se je zavrtel ustvarjalni nemir oblikovalcev in umetnikov, ki so Prešernovi muzi nadeli oblačila, nakit in modne dodatke, vse našteto pa je v mod(er)no podobo ujelo šest fotografov. |
Pričakujejo na tisoče obiskovalcev Že pred leti je amaterski igralec Bojan Bešter v Kranj prinesel ulično upodabljanja Franceta Prešerna. Sprva je ob dneh, tesno povezanih s pesnikovim imenom, nepremično sedel v izložbi Dežnikarstva Jenko, pozneje pa se po zgledu uličnih umetnikov, v cilindru in skodranih las, preselil na ulico. Bojan Bešter si bo tudi letos, ko bo Kranj zavzel že štirinajsti Prešernov smenj, za sprehod po mestu nadel podobo velikega pesnika. V ponedeljek gorenjska metropola pričakuje tja do 20.000 obiskovalcev, za katere so pripravili vrsto dogodkov, ki bodo tokrat razpotegnjeni do večera. Tokrat bodo množici koncertov, razstav in delavnic prvič priključili KR Prešerno kuhno ter z njo vred številne kuharje (in oboževalce) uličnih prigrizkov. |