BUDNA VAS – Ime vasi izhaja iz časa turških vpadov, ko so z zvonika cerkve svetega Miklavža budno bdeli nad dogajanjem po nižje ležeči okolici. Znamenitost vasi na natanko 500 metrih nadmorske višine je tudi lipa pred cerkvijo, stara naj bi bila kar 700 let. V sosednji hiši živijo trije Franci Sigmundi, najstarejši pove z mladostno navihanostjo: »Še nikoli nisem pil alkoholne pijače – iz praznega kozarca. Iz štefana pa!« Besedne, miselne in rokohitrske igrice ga veselijo kot kakšnega najstnika, ko jih odkriva prvič. Franca domislice navdušujejo še pri stotih. Rodil se je 19. oktobra 1915 na bližnjem Ovsenem: »Mama je rekla, da prav opoldne. Oče Vincenc je devet mesecev prej na soški fronti dobil dopust.«
Presnete von Braunove rakete
Po razpadu cesarske avstro-ogrske vojske je poveljstvo kraljeve SHS častnika Vincenca premestilo v Valjevo v Srbiji za intendanta vojaške bolnišnice. Leta 1920 se je k njemu preselila žena Marija, dekliško se je pisala Polenčič, z otroki. Nekateri so se rodili še v Srbiji, nazadnje jih je bilo šest: »Štirje fantje in dekleti. Poleg mene je živa le še Angela, stanuje v Piranu.«
Karambol pri šestindevetdesetih Kaj posebnega bolan Franc ni bil nikdar, v bolnišnici je bil le dvakrat. Prvič na pregledu izrabe kolka in drugič tri dni na opazovanju, potem ko ga je na mopedu 20. maja 2011 ob 9.27 pri Taninu v Sevnici zbil tovornjak: »Po glavi sem bil ves krvav, zlomil sem si palec desne roke in rebra so me še nekaj časa bolela. Po tleh sem ležal v nezavesti, v rešilcu sem se ovedel, ko smo prispeli na dvorišče brežiške bolnišnice. Že je pristopil policist, še na nosilih mi je dal pihati alkotest. Seveda sem bil popolnoma trezen.« |
Franc je osnovno in poklicno šolo za mehanika opravil v Valjevu. Cirilico gladko bere še zdaj. Vojsko je leta 1935 služil v Zemunu kot mehanik za letalske motorje. V začetku 1941. so ga vpoklicali na orožne vaje v Zemun, po dveh mesecih premestili v Sremsko Mitrovico in nato v Beograd, kjer je izvedel, da je Nemčija napadla Jugoslavijo. V okoliškem gozdu so maskirali letala, ko so jih napadli nemški messerschmitti. Preživele so z vlakom poslali v Mostar, od tam peš v Bilećo: »Na nekem hribu, vse polnem vojakov, smo morali puške odložiti na kup.« Tam sta se srečala z bratom Vinkom: »Poldrugo leto se nisva videla. Ko sem ga po glasu prepoznal za hrbtom in se obrnil, je od ganjenosti skoraj zajokal.«
Tudi Vinko je dočakal lepo starost, na Vrhniki je umrl le tri dni pred 99. rojstnim dnem.
V zmedi, ki je zavladala po vojaškem razsulu in okupaciji, se je Franc vrnil v Valjevo, kjer pa si ni upal v domačo hišo, saj so se prav pred vhodom utaborili Nemci. Prebil se je do Beograda z namero, da poskusi z vlakom v Slovenijo, a sta ga prestregla nemška agenta. S sotrpini v živinskem vagonu je čez Slovenijo le potoval, izstopiti ni mogel. Z vlaka so nesrečnike v Hannovru odpeljali naravnost v lager. S še 5000 interniranci je v Bomlitzu über Walsrode delal v kemični tovarni Eibia: »Do konca vojne smo izdelovali municijo za rakete V-1 in V-2.« Razvil jih je Wernher von Braun, po vojni je bil pri Nasinih vesoljskih poletih.
Sigmundov imenitni rod Slavljenčev sin Franci nam je zaupal, od kod ta redki priimek. Sredi 19. stoletja je šla 16-letna Doroteja Dolšek iz okolice Šentjanža služit na cesarski Dunaj. Morala je biti hudo zala, vanjo se je zagledal precej starejši general s priimkom Sigmund, bil je grofovskega rodu. Doroteja je njunega sinka povila pri komaj osemnajstih. General se poroki z dekletom nizkega stanu ni izmikal. Že so v cerkvi objavili oklice, ko ga je vojaška komanda – verjetno zaradi nasprotovanja njegovi poroki s kmečkim dekletom s Kranjskega – poslala na fronto, kjer pa je padel. Višji interes je menda že stegoval smrtne prste po otroku, zato so Doroteji naklonjeni ljudje pomagali, da je s sinkom skrivaj na hitro zapustila Dunaj. Tako se je začela dolenjska veja Sigmundovega rodu. |
Franca je v Bomlitzu nekoč obiskal brat Pepi: »Nagovarjal sem ga, naj se nam pridruži, pa se je branil, da ne sme. Z ruske fronte je pozneje mami pisal, da so mu naložili pokopavanje mrličev. Uradnih papirjev, kako je Pepi končal, nismo dobili nikoli.«
Govoril s Titom
Vrnil se je avgusta 1945: »V Radovljici so nas preverjali tri dni, potem sem smel domov.«
Službo je iskal v Trbovljah: »Za rudarja nisem hotel, za drugo delo me pa niso hoteli vzeti. Pri Gradisu v Ljubljani sem potem dve leti popravljal vozila, nato pa bil delovodja Gradisove avtomehanične delavnice na Celovški pri gostilni Keršič.« Zaradi očeta, ki se je iz nemške vojske vrnil hudo bolan, je želel bližje domu: »V Krmelju sem sprva popravljal Unrrine rudniške lokomotive in spet so me kmalu dali za delovodjo. Čeprav sem dobil stanovanje, sem se kmalu preselil v Budno vas, da sem staršem pomagal na zemlji.«
Medtem sta se poročila z Emo z Goreljc. Prvorojenec jima je umrl star komaj leto dni: »Leta 1950 se nama je rodil Franci, ki je ključavničar in s katerim zdaj živim, tri leta zatem še Darinka, ki se zdaj piše Erman, je šivilja in živi v Gaju pri Šentjanžu.«
Franc ima vnuka in pet vnukinj, pravnukov in pravnukinj pa dvanajst.
Po zaprtju krmeljskega rudnika je delal v tamkajšnji Metalni. S 63 leti se je upokojil leta 1978. Ko mu omenimo, da je takrat še vladal Tito, Franc oživi: »Z njim sem pa nekoč govoril!« Bilo je skoraj tako kot v znamenitem filmu Forrest Gump s Tomom Hanksom: »Ko je Tito obiskal Litostroj, so tja poslali tudi nas gradisovce. Pa ne kogar koli, so nas izbrali. In ko smo tam stali okoli Tita, me je na lepem vprašal, kje delam. Pri Gradisu v Ljubljani, sem odgovoril. Drugega se nisva pogovarjala.«
Živeti dolgo in zdravo
Zmeraj je rad delal, tako je nadaljeval še v pokoju. Brž se namuzne: »Najraje sem pa jedel in pil.« Naprej spet resno: »Še zdaj sprašujem sina, če je kaj za pomagati.«
Z Emo sta bila skladna zakonca, proslavila sta tudi zlato poroko, žal pa je umrla za rakom. Po njeni smrti je Franc še naprej ohranil lastno gospodinjstvo.
Sleherni dan vstane četrt čez šesto: »Poslušam radijsko črno kroniko, nato vzamem zdravila za pritisk, za kri in za prostato. Drugega nič, ker me nič ne matra.«
Sledi obvezni zajtrk: »V skodelo narežem kruh na kocko, gor pa nalijem pol litra bele kave. Potem grem kaj pomagat. Delam zmeraj kaj, ne morem ležati.«
Kosilo si skuha sam: »Domače jedi, najraje s krompirjem in fižolom. Ko je žena zbolela, me je še naučila.«
Zvečer spet nekaj na mleku: »Gres, koruzni žganci in podobno. Maščobe čim manj. Pa sadje rad jem vse od kraja, veliko jabolk, najljubše so mi banane. In lubenice. Od zelenjave najraje solate in tudi rdečo peso.«
V posteljo se odpravi po televizijskih Odmevih: »Spim pa ko top!«
Zaradi krvnega pritiska ne sme črne kave, alkohola, cigaret: »Nikdar nisem niti cigarete poskusil, alkohola nisem pil.«
Ob slovesu navihani Franc še pristavi, da natanko ve, kako dolgo bo živel: »Do smrti!«
