Franc padel s hruške in negiben obležal

ZAGORJE OB SAVI – Zasavje v svojem na videz zbitem svetu za kakšnimi zavitimi potmi razkrije naselbine, kot so Zavine v idilični, redko poseljeni dolini, od koder cesta ne pelje nikamor več. Kmetje se tod trudijo živeti in preživeti v potu svojega obraza.

Med takšne je spadal Franc Pavlič, ki je se rodil daljnega leta 1939 v družini s sedmimi otroki. Vse življenje je obdeloval zemljo na domači kmetiji, a z majhno kmetijo od nekdaj težko gre. Zato je 11 let prebil v rudniku, potem še v kamnolomu Kisovec, zadnji dve desetletji pa je bil upokojen. Bil je vajen izjemno nevarnih del, nihče ne bi pričakoval, da se bo njegova življenjska pot končala med na prvi pogled nedolžnim opravilom. Smrt je čilega 77-letnika doletela povsem nepričakovano, blizu doma, na obronku hriba s tremi drevesi: osrednje je hruška vinska moštnica, ki raste kak kilometer od Pavličeve kmetije.

Po grozdju še po hruške

Pred domačijo sta vdova Marija, ki jo vsi kličejo Minka, ter njena in Frančeva hči Helena. Minka je imela 20 let, ko je prišla v to dolino in k hiši ob poroki s Francem. Daleč je tega, pravi, poročena sta bila 52 let. Najprej sta delala oba, ona je nato skrbela za živino na kmetiji, shajala sta z eno plačo. 
»Franc je veliko naredil: hlev je bil majčken, to smo povečali najprej, pa hišo smo obnovili 1980., dogradili silos. Včasih je bilo več živine, zdaj je je manj, pa še manj je bo. Imamo je ravno toliko, da je samo delo,« pove o kmetiji, ki ima dobrih pet hektarjev. Franc si je pred dobrimi petimi leti izpolnil sanjsko željo, nov traktor. »Nihče ni mogel verjeti, da si ga želi in da ga je dejansko vozil,« spomine niza Minka.

Pavličeva imata dva otroka: Helena živi doma, sin Franci z družino v Zagorju. Pavličevi imajo manjšo brajdo, v sredo so se jo namenili trgati: »Sin Franci je prišel pomagat, da smo grozdje pobirali, potem ko je odšel v Zagorje, pa je Franc predlagal, da greva še po malo hrušk.« Franc je želel obogatiti domači sok, ki ga v glavnem delajo iz grozdja: »Je rekel, da bo dal hruške zraven...«

Franc in Minka sta se torej namenila do vinske moštnice, kamor vodi gozdna pot, ki gre čez hrib, nad potjo rastejo skupaj tri drevesa. Franc je splezal na srednje, Minka je bila spodaj in gledala: »Hruške je tresel, nato je zaropotalo. Ga je okoli obrnilo, sem ga mislila ujeti, a je že bil na tleh, spodaj pa je kamnito.« 
Nesrečnik je tiho obležal. »Niti zajamral ni, ves je bil krvav pa sem ga z robcem pobrisala. Na tleh sem mu lahko samo poglihala roke in noge, od šuba je bil mrtev.«

S sabo je nesel

Minka je začela kričati, njene krike je slišal sosed, čeprav je sprva ni prepoznal po glasu. Pri republiški upravi za zaščito in reševanje so zapisali, da so jih o Frančevem padcu obvestili nekaj čez deseto dopoldne: »Gasilci PGD Loke so z reševalci nujne medicinske pomoči Zagorje poškodovanega oživljali, vendar je umrl na kraju dogodka. O dogodku so bile obveščene pristojne službe.«

Sosed o Francu pravi: »Možakar je bil ves čas aktiven, navajen višine in vsega, hodil je po Kisovcu. Kaj je bilo, na žalost ne vem. Hruška ni tanka, da bi lahko rekel, da bi se veja zlomila.« 
Minka je po moževem padcu doživela šok: »Ni lahko, to je šlo tako na hitro,« si z robcem utrne solzo. »Franc je bil priden in fajn človek, preveč fajn.« 
Grozdje pred domačijo v Zavinah 11 počiva v čebrih, stiskalnica mora počakati. V soboto bodo Franca na zagorskem pokopališču položili k večnemu počitku. Ob praznini in bolečini Minko nekajkrat prešine, kaj je bilo. Kaj je šlo napak? A verjetno je tako, kot je pripomnil sosed: »To samo on ve, kaj je bilo narobe, ki je s sabo nesel.«