MARIBOR – Na obrobju štajerske prestolnice, pred mariborskim zavetiščem za male živali, nas pričaka v svoji stari škodi. »Še malo naprej moramo,« z roko nakaže, naj peljemo za njim. Po 200 metrih parkiramo ob cesti, ki vodi v gozdiček. »Poglejte, tukaj,« reče in pokaže na majhno jaso, le lučaj od glavne ceste. Na njej kup smeti, v katerih med drugim opazimo stare obleke, igrače, nakupovalno košarico, voziček ter polomljena mizo in stol. »Še pred dvema dnevoma tukaj ni bilo ničesar. Seveda zato, ker sem jaz pospravil. No, pa so mi spet nasmetili,« z grenkobo pripomni 72-letnik.
Od nagrade do kazni
Franc Jesenek, upokojeni avtomehanik, je divja odlagališča v okolici Maribora začel čistiti leta 1999. »Nobene strašanske filozofije ni za tem. Preprosto mi narava veliko pomeni, v svojem domačem kraju želim imeti čisto okolje,« pojasni.
Kljub dobronamernemu početju ni šlo vse gladko. »Na težave sem naletel že takoj, ko sem počistil prvo divje odlagališče. Poklical sem Snago in jih prosil, ali lahko odpeljejo smeti, ki sem jih pospravil v vrečke. 'Seveda,' so mi rekli. 'Koliko kontejnerjev pa potrebujete?' Nisem razumel, kaj me sprašujejo, dokler mi ni gospa na drugi strani telefonske žice povedala, koliko moram plačati za odvoz smeti, ki sem jih želel samo pospraviti. Seveda tega nisem sprejel,« se spominja 72-letni Mariborčan.
»Ker nisem videl druge rešitve, sem vrečke znosil za glavno cesto. Seveda so ljudi tam motile, zato jih je Snaga hitro pospravila. In po tem principu delujem še danes: divja odlagališča pospravim, smeti pa z gozdnih jas in potočkov znosim na cesto ali druge površine, kjer grejo ljudem dovolj v nos, da jih Snaga slej ali prej pospravi.«
Jesenek je na začetku med soobčani užival precejšnjo podporo. »Leta 2000 me je takratni mariborski župan Boris Sovič celo nagradil s priznanjem mariborski pečat. A sem priznanje leta 2011 zdajšnjemu županu Andreju Fištravcu vrnil.« Zakaj, vprašamo. »Ker sem v občino vložil veliko več dela, kot je vredna ta nagrada!«
In ne samo to: Jesenek je z Mestne občine Maribor (MOM) od leta 2009, ko je bil na oblasti Franc Kangler, dobil več kazni za pobiranje smeti. »Prvo položnico za 150 evrov sem celo plačal. Ne, ker bi jim dal prav, ampak ker sem bil tako užaljen. Hotel sem jim pokazati, da me niti takšne stvari ne bodo odvrnile od mojega poslanstva.« A položnic se je na koncu nabralo za več kot 2000 evrov. »Razen prve nisem plačal nobene več.«
Mrtvi papagaji in pasji kožuh
Ne le, da Jesenek smeti pobira brezplačno, to počne na lastne stroške. »Imam manj kot 400 evrov pokojnine. Vse, kar imam, vključno s prihranki, vložim v to delo. Če odmislimo kazni, ki jih tako ali tako nimam namena plačati, me največ stane bencin. Ko se vozim po mariborski okolici in iščem divja odlagališča, prevozim več kot 20.000 kilometrov na leto,« pove.
Kaj vse je že našel med smetmi v teh 15 letih? »Raje me vprašajte, česa nisem,« se kislo nasmehne. »Vedno znova me pretrese človeška brezbrižnost. Včasih se kakšno črno vrečo prav bojim odpreti. Tudi mrtve hišne živali sem že našel v njih, od mačk in zajčkov do papagajev. Namesto da bi jih pokopali, so jih preprosto vrgli v smeti, s smetmi pa – kaj lažjega – v najbližji gozd.«
Med odpadki velikokrat naleti tudi na druge, večje živali. »Na kožuhe svinj in ovac sem tako rekoč že navajen, a zadnjič sem na enem od divjih odlagališč našel celo odrtega psa.« Kdo ga je tja privlekel, ne ve. »V Mariboru živi kar veliko Romov, predvidevam, da je to njihovo delo, ni pa nujno,« sklene.
Okoljevarstvenik je poslanstvo nekaj časa iskal celo v politiki. »Ker sem z leti ugotovil, da si brez vpliva popolnoma nemočen. Imajo te za idiota, nič drugega.« Nekaj časa je delal kot mariborski mestni svetnik, lani je kandidiral celo za župana. »Ponosen sem na vsak glas, ki sem ga dobil. Bilo jih je več sto.«
Zaradi tega, pravi, še ima upanje. »Da se bo nekoč kaj spremenilo. Predvsem miselnost ljudi. Da odpadkov ne morejo vreči kar tja, kamor se jim zljubi. In dokler tega ne bo razumel prav vsak Mariborčan, bom smeti iz gozdičev nosil na cesto. Pa čeprav do smrti,« odločno reče, pograbi vrečo in jo postavi ob cesto, kjer je bil parkiran naš avtomobil.
Snaga: Jesenek je smeti ukradel!
Mariborske mestne veljake smo vprašali, zakaj jih Franc Jesenek s svojim početjem tako jezi, a so na občini skopo odgovorili: »Prosimo, da se za odgovore na vaša vprašanja obrnete na podjetje Snaga, d. o. o., ki je pristojno za to področje.« Ko smo jih opozorili, da so vendarle oni tisti, ki so mu napisali za več kot 2000 evrov kazni, so pristavili še: »Medobčinski inšpektorat in redarstvo Maribor sta zoper gospoda Jesenka uvedla prekrškovni postopek zaradi odlaganja odpadkov na in ob cestah, po naših informacijah ga je sodišče oprostilo plačila kazni.«
Na Snagi, pod okriljem katere deluje tudi zavetišče za male živali, s pasjim kožuhom, ki ga je Jesenek odkril pred nekaj dnevi, niso bili seznanjeni. »Vsaj uradno ne,« so nam v telefonskem pogovoru sporočili s tamkajšnje službe za odnose z javnostjo. Ker gre za očitno mučenje živali, smo vprašali, ali bodo v zvezi s tem kaj ukrepali. »Za to nismo pristojni, obrnite se na VURS (Veterinarska uprava Republike Slovenije, op. p.).« In kaj jih moti v početju gospoda Jesenka? »Gre za zapleteno problematiko. Razumemo, da je to neke vrste njegovo poslanstvo, zato mu gremo velikokrat na roko. A vedeti morate, da gospod Jesenek s tem, ko iz gozdov, ki so večinoma v zasebni lasti, nosi odpadke, te tako rekoč ukrade. Le smeti, ki bi jih pobral na javni površini, niso sporne.«
