V avli hotela, kjer v času svetovnega prvenstva bivajo slovenski hokejisti, sem čakal na srečanje s kapetanom reprezentance. Ta čas sem izkoristil za telefonski pogovor z Robertom Korenom, nekdanjim kapetanom nogometne izbrane vrste, ki je z angleškim drugoligašem Hull Cityjem spisal veliko zgodbo in se uvrstil v elitno premier league. Potem ko sva predelala njegov zadnji uspeh, sva se dotaknila tudi njegove reprezentančne kariere, ki se je končala nenadoma in povsem nedostojno za športnika in človeka njegovega kova.
Robi se je preprosto umaknil, ko je uvidel, da pri odgovornih ljudeh ni več deležen spoštovanja, kaj šele zaščite ob kritikah, ki so presegle mejo dobrega okusa. Znašel se je sam na svojem bregu, vse, kar je storil za nacionalno moštvo, je bilo tako rekoč pozabljeno. Športno zadoščenje je dobil z odličnimi igrami na Otoku, kjer so mu zaupali tudi kapetanski trak, grenkoba zaradi človeškega odnosa v domovini pa ostaja. Stalno metanje polen pod noge in fovšijo po slovensko je Koren dodobra občutil na svoji koži.
Nekaj trenutkov po pogovoru na relaciji Stockholm–Hull sva s kapetanom hokejistov Tomažem Razingarjem na štiri oči analizirala dogajanje na svetovnem prvenstvu. Po porazih na turnirju elitne divizije ni mogel skriti razočaranja, ob tem pa se ga je dotaknilo tudi tradicionalno pomanjkanje zaupanja in spoštovanja dela javnosti, ko se moštvo ali športniku krivulja uspehov obrne navzdol.
Pred tremi meseci je s trakom na roki Slovenijo senzacionalno popeljal do uvrstitve na olimpijske igre. Danes se mora po zadnjih porazih v elitni diviziji, kjer risi igrajo izključno proti višjerangiranim reprezentancam, malodane opravičevati, da je še sploh tu, da igra hokej in da se na športnem terenu po svojih močeh in z velikim ponosom bori za ugled domovine. Ker pač dežurni nergači doma ne prenesejo, da je kdo uspešnejši od njih ter uveljavljen in spoštovan na tujem.
