Fotografijo na steklo je izumil Slovenec

KRANJ – Slovenci imamo po zaslugi Kranjčana Janeza Puharja dolgo in bogato fotografsko tradicijo, ki spada na sam začetek svetovne zgodovine fotografije. Njeno rojstno leto je 1839, ko je francoska vlada kupila Daguerrov izum in ga dala brezplačno v uporabo svetovni javnosti. Letos je Puharjevo leto, saj mineva 200 let od njegovega rojstva.

Janez Puhar je bil vsestransko nadarjen mladenič, ki se je zanimal predvsem za umetnost, kemijo, matematiko in fiziko, a se je na materino željo odločil postati duhovnik. V zgodovino se je leta 1843 zapisal kot izumitelj fotografije na steklo, s čimer sta se Kranj in Slovenija uvrstila na svetovni zemljevid razvoja fotografije.

Ohranjenih 
šest fotografij

»Njegova zapuščina je skromna, vendar za zgodovino slovenske fotografije nedvomno neprecenljive vrednosti,« pravi Nataša Robežnik iz Gorenjskega muzeja v Kranju. »Poleg risb je ohranjenih šest izvirnih fotografij, kar je dovolj za dokaz, da ni bil le teoretik, temveč tudi praktik. Puhar je svoje fotografije imenoval svetlopis, kar je slovenski prevod besede fotografija. Njegov postopek je znan po avtentičnem izumiteljevem opisu, vendar ga v praksi doslej še ni uspelo rekonstruirati. To kaže, da je nekatere nadrobnosti ohranil kot izumiteljsko skrivnost.«

Puhar se je rodil 26. avgusta 1814 v Kranju. Po končani gimnaziji se je hotel posvetiti umetnosti, a je na materino željo stopil v semenišče. Za duhovnika je bil posvečen 31. marca 1838, še isto leto je nastopil službo na deželi. Zaradi poklica se je pogosto selil.

»Po poročilih Jurija Jarca, Puharjevega prvega biografa, lahko sklepamo, da je Puhar že leta 1840 obvladal dagerotipijo,« je ugotovila Robežnikova. »Ta postopek je bil zahteven in zlasti predrag. Jarc je tudi zapisal, da je Puhar rad prebiral strokovne časopise. V njih je bral o Daguerrovi iznajdbi in si kupil potrebne pripomočke. Žal se njegove dagerotipije niso ohranile in njegovi prvi poskusi na steklu tudi ne.«

V Carnioliji se je 10. maja 1841 oglasil poročevalec iz Metlike, ki omenja dagerotipijo v zvezi z nekim novim izumom, nastajajočim v Metliki. Poročilo je povezano z imenom Janez Puhar. Avstrijsko strokovno glasilo je povabilo neznanega izumitelja, naj natančneje opiše izvirnost in praktično uporabo iznajdbe. Puhar je v Carnioliji 18. junija 1841 odgovoril o izvirnosti svojega izuma. Navajal je, da je za kopiranje uporabljal papir, vendar pravi, da za dosego finejših detajlov uporablja steklo. Prototip (negativ), ki ga uporablja za razmnoževanje slik, se pri tem ne umaže in ga lahko uporabi v neomejen obsegu. Janez Puhar je izumil fotografijo na steklo 19. aprila 1842 in jo poimenoval hyalotipija ali slika na steklo in po slovensko svetlopis. Njemu v čast imenujemo danes njegove fotografije puharotipije.

Prehiteli so ga v Parizu

»Marca 1843 je Puhar postal kaplan v Ljubnem na Gorenjskem, kjer je z veliko vnemo nadaljeval raziskave,« pravi Robežnikova in dodaja, da je Puhar s člankom, ki je izšel 28. aprila 1843 v nemškem jeziku v časniku Carniolia, seznanil bralstvo v nemško govorečih deželah z rezultatom izdelovanja heliotipij na steklene plošče. Iz Ljubnega se je Puhar preselil v bližnjo Radovljico, kjer je delo kaplana začel 25. maja 1844. Ostal je na Gorenjskem, prestavljen je bil za kaplana na Bled, ki je začel postajati neverjetno uspešen center za Puharjeve mednarodne povezave in izjemne uspehe. Tu je imel priložnost za stike z obiskovalci z vsega sveta.

Leta 1848 je Puhar izvedel, da so ga v Parizu prehiteli, in začel je iskati pot, da zavaruje prvenstvo svojega izuma. Za pomoč je zaprosil najuglednejše ljubljanske naravoslovce. Za njegovo delovanje je pomembno leto 1849, ko je zbor znanstvenikov 14. septembra v Ljubljani razpravljal o Puharjevem izumu ob gradivu – dveh slikah na steklu, cerkve in župnišča na Bledu. Razmišljali so o tem, kako mu »zagotoviti prioriteto nad iznajdbo«.

»Leta 1850 se je Puhar povezal s tajnikom Akademije znanosti na Dunaju,« poroča Nataša Robežnik. »Tajniku Schrötterju von Cristelliju se je Puharjev postopek z žveplovimi parami zdel zanimiv. Rezultat živahnega in zaupnega dopisovanja je bil pozitiven, saj so člani Akademije skrbno obravnavali Puharjev izum s priloženimi slikami. Dunajska Akademija je leto pozneje objavila Puharjevo poročilo.«

Leta 1853 je bil Puhar prestavljen za kaplana v Cerklje, kar je bilo zanj usodno. V tem času so se v fotografiji pojavile nove iznajdbe, ki so njegovo delo potisnile v ozadje. To je bil verjetno vzrok, da poznejših iznajdb ni nikjer več objavljal. Toda že 8. novembra 1854 je Puhar poslal svoje fotografije na razstavo v Pariz, narejene pa so po novem postopku, in sicer tri vrste: na steklu, na papirju in tako imenovane fotografije z dotikom na steklu, kar naj bi pomenilo svetlobno kopiranje.

Zaradi osnovnega poklica se je večkrat selil iz kraja v kraj in se leta 1862 najprej iz Cerkelj preselil na Smlednik, naslednje leto pa je že služboval v Kamniku. Leta 1864 je deloval kot kaplan v Dovjem, kjer se mu je bolezen v ostrem zraku in ob pomanjkanju primernih okrepčil kritično poslabšala. Na smrt bolan se je vrnil v rojstni Kranj, kjer je 7. avgusta 1864 umrl v starosti 50 let. Pokopali so ga 9. avgusta na tedanjem kranjskem pokopališču, v današnjem Prešernovem gaju.