FOTO: Zdravnikom prepovedati s. p., delajo naj sedem ur na dan

LJUBLJANA – Kot smo poročali, se je ob 7. uri zjutraj začela zdravniška stavka, ki jo organizira zdravniški sindikat Fides. Odpravili smo se v ljubljanski klinični center, kjer smo paciente povprašali, kako stavka vpliva nanje in ali so imeli pri oskrbi kakršne koli nevšečnosti. Večina pravi, da do teh na njihovo presenečenje ni prišlo. Presenečeni so bili tudi nad manjšim navalom pacientov na ambulante kot običajno. Kljub temu da so bili med njimi tudi nekaterimi z nenujnimi stanji, so jih zdravniki sprejeli in jim pomagali.  Pred polikliniko je bilo v dopoldanskem času nekoliko mirnejše kot običajno. »Naročena sem bila ob devetih in niso zamujali niti minute. Ni opaziti, da bi zdravniki danes stavkali. Nekaj ljudi so sicer prenaročili, zato je gneča nekoliko manjša kot običajno,« nam je povedala upokojenka Marija iz Ljubljane.

»So hitrejši in veliko pridnejši«

Dolgih čakalnih vrst ni bilo opaziti niti pred ortopedskimi ambulantami. »Prinesel sem napotnico. Na izvide čakam že eno uro, kar se mi ne zdi dlje kot običajno. Mi je pa včeraj moja zdravnica povedala, da bo delo kljub stavki potekalo nemoteno,« je povedal eden izmed čakajočih. Martin iz Ljubljane je čakal pred oddelkom za plastično kirurgijo in opekline. »Mogoče pa gneče ni, ker so ljudje vedeli za stavko. Ni nam hudega.« Zadovoljen je bil tudi gospod, ki je pred travmatološko ambulanto čakal z mamo. »Danes je gneča manjša kot običajno. Zdravniki so hitrejši in veliko pridnejši. Se sploh ne opazi, da stavkajo,« je povedal v smehu.

Gonja za denarjem in zaslužkom

»Delovanje sodniškega sindikata in njegove grožnje s stavko so neetične. Stavke ne podpiram. To škodi morali in etiki zdravniškega poklica. Zdravniki bi morali biti moralni, etični in neoporečni. Gonja za denarjem in zaslužkom je zgrešena! Agresivnost sindikatov pa je protidržavno ravnanje. To je hujskaštvo. Moralo bi poseči ustavno sodišče in to ustaviti,« je dejal dr. Aleksander Doplihar, zdravnik iz Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, v pogovoru za Val 202.

Prepričan je, da so zdravniki za tako stanje krivi kar sami. »Inštitut za medicino dela mora omejiti delovni čas zdravnika v ambulanti na 6 do 7 ur. Vse drugo vodi v preutrujenost in izgorevanje. Nujno bi morali prepovedati s. p. Zdravnik ne more sedeti na dveh stolčkih hkrati in iskati v svoji službi normative, ki pa jih ne potrebuje v svojem zasebnem podjetju. Zanemarja se tudi določilo konkurenčne klavzule. Zdravniki bi se tudi morali odločiti, ali bodo delali v službi ali bodo svobodnjaki ali pa koncesionarji.«

Višje plače

Zdravnik Jurij Kocijan se je iz Slovenije preselil v Avstrijo, deluje pa na Koroškem. »Odobravam stavko. Tudi v Avstriji poteka komunikacija na podoben način. Stavka je mehanizem za poslušanje argumentov. Ministrica mora prisluhniti zdravnikom, sindikati pa moramo poslušati, kakšne možnosti ministrica sploh ima. »Avstrija ni Švica ali Nemčija, še manj pa ZDA. Na Koroškem, kjer delam, so najnižje plače. A plača ni moj motiv. Je pa 30 do 40 odstotkov višja kot v Sloveniji.«

Zdravnik Marijan Ivanuša, vodja pisarne Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, pa bi rad vedel, kakšen je pravzaprav namen stavke. »Zdravniki naj bi delali manj in imeli višje plače. To so tipične sindikalne zahteve. Nisem pa prepričan, ali manj dela pomeni tudi višjo kakovost. Je pa to del sindikalnega boja. Celotni sistem bo deloval, če se med sabo sodeluje. Da se odkrito pogovori, brez igric v ozadju. Brez odkritega pogovora ne bo rešitev.«

Ob stavki so se oglasili tudi mladi zdravniki, kot so se poimenovali, njihov pogled na stavko in razmere v zdravstvu objavljamo v celoti:

»To smo tisti, ki nam je sedanja zakonodaja že v osnovi odvzela možnost, da bomo kdaj prišli do opevanega 55. ali celo 57. plačnega razreda. Tisti, ki delamo v 40. in 41. plačnem razredu in naša neto plača ne presega 1300 evrov. Tisti, ki delamo dežurstva v najneugodnejših terminih in za 24 ur dobimo manj kot 80 evrov. Tisti, ki nas že po nekaj mesecih vržejo v prepolne ambulante z navodilom 'znajdi se, saj si študiral medicino' in za lastni stetoskop, brez katerega ne moremo, tvegamo plačo enega dežurstva. Tisti, ki nam norme in pravila ne pomagajo veliko, saj nam jih kroji organizacija dela sama kot taka. Tisti, ki se učimo direktno na terenu in nimamo časa za študij literature, ki naj bi ga med specializacijo imeli. Tisti, ki hodimo na letne dopuste pozimi in ne moremo izrabiti vseh dni dopusta, saj smo najmlajši (že leta in leta), saj so oddelki kadrovsko podhranjeni ... in časa za naše proste dni preprosto ni.

Tisti, ki nas nihče ni naučil, kako je živeti s smrtjo, kako je s smrtno diagnozo soočiti bolnika v polni ambulanti ali svojcem sporočiti slabo novico. To smo tisti, ki si postavljamo temelje v življenju, a si jih ne moremo postaviti. Zaradi sistema!

Zaradi nočnih ur in neštetih dežurstev, ki nas odtujujejo od naših partnerjev, a se jim ne moremo izogniti. Zaradi pritiskov starejših kolegov, ki na naša ramena nalagajo še dodatno breme, ki naredi prepad z drugimi sovrstniki. Zaradi pogodb, ki so sklenjene samo za čas specializacije in nam onemogočajo kredite. Zaradi vsakodnevnega zavedanja, da po koncu specializacije za nas službe verjetno ne bo. Kako si lahko potem ustvarimo življenje? Kako si lahko postavimo zdrave temelje?

V belo haljo, ki jo oblačimo vsak dan, smo vložili 6 let študija, pripravništvo in 5 do 6 let specializacije. Sedaj pa na nas letijo očitki klientelizma, VIP-ovstva in superiornosti. Pa je res? Ali je 1300 evrov neto plače (ne, ne dobivamo dodatkov, le dežurstva) res tako enormno veliko, da se je uprla slovenska javnost? Ali je dejstvo, da dobimo v povprečju 1800 evrov plače s 6 dežurstvi mesečno (povprečno dvakrat tedensko) preveč za nekoga, ki dela z največjo kvaliteto na tem svetu – z življenjem? In ali se naše delo resnično ne ceni nič več? Verjemite, nobeden od nas, ki nas srečujete v ambulantah ob 2.15 ponoči, ne dobiva 8000 evrov, kaj šele 12.000. Nobeden od nas ne vozi porscheja; srečni smo lahko, če nam uspe nakrpati za corso ali golfa. Nobeden od nas ne hodi na kongrese kam v Ameriko – saj takrat po navadi delamo. Če pa se v času specializacije tu in tam odpravimo čez meje, da bi razširili znanje, pa za to dajemo dopust.

A kljub temu, da izmučeni ostajamo po delovnem času, da svojih otrok ne vidimo po nekaj dni, da imamo dopuste ločeno od lastnih partnerjev in njihovih kolektivnih dopustov, da štejemo dneve do konca specializacije z grenkobo v ustih, ker vemo, da je naša prihodnost negotova, smo danes tukaj za vas. Z nasmehi in korektno pazimo na vas, vam nudimo vso ustrezno zdravniško oskrbo kljub stavki. Ker smo zdravniki!«