FOTO: Zadnje slovo: Takšnih dveh prijateljev nikoli ne pozabiš

MURSKA SOBOTA  – Prekmurje je bilo te dni zavito v črno. Domala ni bilo domačina, ki se ne bi vsaj spomnil na letalsko tragedijo, ki se je primerila minuli četrtek nedaleč od Bovca. Veliko je bilo tudi takšnih, ki so pokojna, 33-letnega Denisa Kalamarja in njegovega dve leti mlajšega prijatelja Gregorja Šömna, osebno poznali. Parkirišče pokopališča v Murski Soboti je bilo premajhno za vse, ki so se želeli posloviti od mladeničev, ki ju je usoda prehitro iztrgala iz življenja. Zadnje slovo od dveh nerazdružljivih prijateljev se je začelo z desetminutno zamudo, saj je bilo pogrebcev, ki so se v mrliških vežicah želeli osebno posloviti od dveh mladih duš, polnih življenjskega elana in smeha, veliko.

»Takšnih dveh prijateljev nikoli ne pozabiš,« je dejal eden od skupnih prijateljev, medtem ko se je v vrsti pogrebcev premikal proti zadnjemu domu Denisa in Gregorja. Skupaj sta po kanjoningu na Bovškem z manjšim letalom omahnila v smrt, skupaj bosta počivala. Starši obeh so se namreč odločili, da bodo upepeljeni posmrtni ostanki Denisa in Gregorja v žarnem zidu soboškega pokopališča. Drug zraven drugega, nerazdružljivo, kot v izposojenem letalu piper 28, ki je v četrtek zvečer izginilo z radarja na pobočju Krasjega vrha.

Vedno nasmejan

Usoda je hotela, da je imel Denis Kalamar tega dne rojstni dan. Trije prijatelji, zraven njiju je v nesrečnem letalu sedel še Goran Trajbarič, so se namenili na Gorenjsko. »Denis je ob vikendih rad zahajal na Goričko, kjer je skupaj z družino pomagal sorodnikom. Bil je miren in odličen učenec, s stricem Štefanom je veliko raziskoval slovensko obalo. Verjetno je tam v njem že vrela želja po odkrivanju sveta in popotovanjih, saj je v kratkem življenju spoznal več kot 20 držav,« je bilo med drugim iz govora slišati o njem. Po končani gimnaziji v Murski Soboti ga je pot vodila v Maribor, kjer si je leta 2007 prigaral naziv profesorja slovenskega jezika.

Toda že naslednjega leta je spet sedel v študentske klopi. Tokrat na fakulteti za elektroniko, elektrotehniko in računalništvo v Mariboru. Predlani je študij končal z magisterijem. Od prijateljev je bilo slišati, da od Denisa nihče ni šel ne lačen ne žejen, saj mu je mama ob vsakem obisku doma med prtljago poskrila veliko kulinaričnih dobrot. Denis ni bil predober za nobeno delo, tako je začel na blagajni v enem izmed slovenskih trgovskih centrov, zadnja leta pa se je ustalil na recepciji študentskih domov v Mariboru. Njegovi prijatelji pravijo, da mu je bila ta služba pisana na kožo. »Vedno je bil nasmejan, v dobro voljo je spravil vsakega, radi so ga imeli čistilke, študentje in profesorji,« je slišati.

Mnogi se ga bodo spomnili po glasnem, nenavadnem smehu. Ta je bil takšen, da so se mnogi ozirali za njim, a on je pokomentiral: »Mladost je norost. Rola, rola se nam zdaj.« Ali pa jim je pod nos pomolil: »Sanjam, sanjam še naprej.« Sanjal je, kaj bo še dosegel, kam vse bo še potoval. A usoda je hotela, da je v cvetu mladosti, na 33. rojstni dan omahnil s prijateljema. »Nikoli ne bom pozabil najinih jutranjih ritualov, ko sva si pred odhodom v šolo kupovala žvečilne gumije. Vsak svoje in to dan za dnem. Zakaj sva jih potrebovala? Saj sva vsak svoj zavoj porabila, da sva jih nastavljala dekletom. To je bilo še pred časom, ko je Denis spoznal svojo večno ljubezen,« mu je v slovo pomahal njegov najboljši prijatelj.

Milijon besed je premalo

»Milijon besed je premalo, da bi opisal, kako velik človek si bil,« je v slovo Gregorju Šömnu dejal njegov prijatelj. »Sploh ne vem, kje začeti, samo vem, da je težko končati. Imel je prekrasne starše, ki so vsako neumnost pospremili z nasmehom in pozitivnim naukom. Spominjam se prve samostojne vožnje z avtom in kako je hotel parkirati avtomobil. Končalo se je s podrtim kandelabrom. A je njegov oče nesrečo pospremil le z besedami: 'Bomo popravili. Drugič pa manevriraj dvakrat',« se dogodivščin spominja njegov prijatelj iz otroških let, ki je z njim tesne stike obdržal tudi v zadnjih tednih.

Žalovanja v Prekmurju še ni konec. Danes ob 16. uri bodo tretjega nesrečnika v letalu, 31-letnega pilota Gorana Trajbariča, pokopali na pokopališču v Filovcih na madžarski meji.