FOTO: Zadnje slovo od dedka in vnuka

KRANJ – Tako pravijo, da je sestavljeno naše življenje: pride dan in mine. In pride ura in poteče. Tudi sekunda pride in gre. Nato napoči trenutek, ki traja. Trenutek, ki ostane zapisan v vsakdanjiku teh, ki so najbližji, najdražji. En teden je minilo, odkar sta Maj in Franci Kotnik, vnuček in dedek, odšla v istem trenutku. Za vedno. Brez namena in brez slovesa sta morala od svojih ljubljenih, najdražjih. Vzela ju je cesta, tam na prelepi, že pomladno dišeči Primorski. Z njima sta v avtomobilu sedela še Francijeva žena in Majeva babica Zvonka ter njun sin in Majev očka Aljoša.

»Toliko je že od tega, pa se še vedno ne morem sprijazniti s tem, da se s Francijem ne bova več pozdravila, rekla kakšne o vremenu in šla čez dnevno dogajanje in seveda malce porobantila čez politiko. Saj veste, mi starejši, ko se nekaj časa ne vidimo in se potem srečamo, si imamo marsikaj povedati, čeprav je večinoma vse nepomembno,« je noseč v rokah žalni paket dejal eden od bližnjih prijateljev Francija Kotnika. Preden je izpred ograde stopil na Mestno pokopališče Kranj proti žalnim vežicam, mu je zastal korak. Kot da bi se šele v tistem hipu zavedel, da prijatelja res nikoli več ne bo. Prihajalo je ljudi, družinskih članov, prijateljev in znancev, parkirišče je kmalu postalo pretesno. Pa še so prihajali. Želeli so se pokloniti pokojnima, v mislih še zadnjič razkuštrati lase malemu Maju. »Bil je tako prisrčen, pravi mali bombonček. Tako...« Besede so se ustavile. Dečkovi sorodnici sta se le spogledali in solze so nadaljevale pripovedovanje o njihovem sončku. Čeprav je rosilo po zbranih in so dežne kaplje poskušale skriti solze, jim ni uspelo. Nemalo jih je bilo prelitih zaradi usodnega trenutka na asfaltu, zaradi neizprosnega prsta usode, ki je kruto, brez opozorila utrnila dve življenji.

Nesreča

Zavili so na vipavsko hitro cesto s cliem, ura se je pomikala na popoldanski čas prejšnji petek. Voznik manjšega tovornega vozila jih je prehiteval na levem voznem pasu. Kotnikovi izhajajo iz Gorenjske, iz Kranja, a sta si Franci in žena nov dom našla na Primorskem. Od zadaj, s precejšnjo hitrostjo, se je bližalo osebno vozilo, prav tako na prehitevalnem pasu. S prižiganjem in ugašanjem luči je dajalo znak, da želi mimo, čim prej, in voznik tovornega vozila je s hitrim manevrom pred renaultom zavil desno, na njegov vozni pas. Policisti so ob ogledu kraja tragedije spoznali, da se je dedek Franc, ob tem da je predvideval, da bi lahko trčil, in v bojazni za svoje najbližje, začel sunkovito umikati desno. Morda prehitro, morda preveč s silo, kdo bi vedel... Žal v nepravem trenutku na nepravem kraju, saj je čelno zadel v nameščen sklop kovinske ograde točno na izvozu za Vipavo. Par metrov naprej bi morda le podrsal z desnim bokom avtomobila ob ogrado, ki je nameščena primerno visoko. Na tem kraju, ob izvozu, pa je bilo trčenje tako silovito, da se je del kovinske ograje zaril v vozilo, to pa je obstalo. Točno trinajst kilometrov pred domom Kotnikovih v Dobravljah je nesrečni splet okoliščin vzel življenji 67-letnega dedka in njegovega štiriletnega vnučka. Del ograje, ki je nameščena ob vsakem izvozu s te vrste cestnih poti, se je bridko, z vso silnostjo zaril skozi avtomobil na šoferjevi strani. Dedek Franc je umrl takoj, že na kraju nesreče. V šempetrsko bolnišnico so nemudoma odpeljali njegovega vnučka, vendar je zaradi hudih poškodb glave umrl tudi on. Zvonka, ki je sedela zadaj ob vnučku, in njun 44-letni sin Aljoša, ta je sedel spredaj ob očetu, sta dobila hude poškodbe in so ju prav tako odpeljali v bolnišnico, a sta preživela. Danes se nista mogla posloviti od sopotnikov iz nesrečnega clia. Zvonka je po naših neuradnih podatkih v bolnišnici v Izoli, sina oziroma očka malega Maja so premestili v jeseniško splošno bolnišnico.

Vrtec stoji nedaleč od zidov, ki objemajo mestno pokopališče v Kranju. Ko sta k večnemu snu odšla dedek Franci in vnuček Maj, so mamice in atiji, babice in dedki prihajali po svoje drobižke, svoje zvezdice in sončke, ki so se jim z razigranimi nasmehi zapodili v naročje. Franci in Maj bosta objeta za vedno, čeprav nekje daleč, zunaj vsakodnevnih trenutkov nas slehernikov.