PIRAN – Poleti leta 1959 je v Piranu staro in mlado drlo na obalo, da bi lahko prvič videli ponos slovenskega pomorstva, moderno in popolnoma novo tovorno ladjo Piran. Priplula je v Piranski zaliv, da bi pozdravila mesto, po katerem je dobila ime in kjer je Splošna plovba Piran imela sedež. To je bil pomemben zgodovinski dogodek, ne le za takratno SR Slovenijo, temveč za vso SFR Jugoslavijo. Nekaj časa je bila namreč ta prva novogradnja Splošne plovbe s 158,2 metra dolžine, 19,7 metra širine in z nosilnostjo 16.076 ton ter močjo motorja 5295 kW celo največja trgovska ladja v vsej Jugoslaviji.
Dogodek so ovekovečili številni fotografski in filmski posnetki, saj je bila tudi prva naša ladja, ki je obplula svet in nas trgovsko povezovala predvsem z Daljnim vzhodom in ZDA. Zgrajena je bila istega leta v ladjedelnici Hakodate Dock Co. Ltd. na Japonskem.
Veliko tovora, malo ladij
Kot pravi Peter Ivanež iz današnjega vodstva Splošne plovbe, je bil ta ladjar po treh letih obstoja konec leta 1957 že drugo največje pomorsko podjetje v Jugoslaviji. To je bil čas, ko je bilo tovora veliko, ladij pa malo. »Poskus, da bi leta 1955 uvedli linijo za Rdeče morje, se ni izkazal, a nismo odnehali. Prizadevali smo si, da bi vzpostavili linijo za Daljni vzhod. Pri tem smo znova naleteli na problem zastarelosti ladij,« opisuje razmere. Zato so se odločili, da bodo naročili linijske ladje, ki naj bi bile le nekoliko boljše od Korotana, Trbovelj in Gorenjke, ki so bile takrat naročene v Pulju.
Kako je potekal nakup Pirana, se spominja Branimir Velkavrh, kapitan dolge plovbe, ki je med drugimi večjimi posli za Splošno plovbo sklenil tudi pogodbo o gradnji te ladje. »Oktobra 1957 sem prek Kitajske odpotoval na Japonsko z direktorjema našega podjetja in Jugolinije. Ogledovali smo si ladje, čakali na sprejeme pri posrednikih, na posojila japonske vlade, ki je takrat komaj vedela za Jugoslavijo, in upali toliko časa, da je minil debel mesec. Direktorja sta odpotovala domov, jaz pa sem čakal naprej in hodil k agentom, ki so zastopali naše interese, to je graditev šestih ladij v japonskih ladjedelnicah s pomočjo japonskega posojila.«
Šele po dveh mesecih so mu Japonci sporočili, da so odobrili posojilo za dve ladji. Tako so se namenili graditi eno za nas in eno za Jugolinijo. V Splošni plovbi so izbrali 15.000-tonsko, takšno, kakršno so takrat v ladjedelnici gradili za Grke. »Ni bilo treba čakati dolgo, ko je tudi Jugolinija naročila prav takšno ladjo kot mi. In tedaj se je bilo treba odločiti, kdo bo dobil prvo. Direktorja sta metala dinar in naš je bil srečnejši,« pravi Velkavrh.
A s tem se težave še niso končale, saj je iz Pirana prejel pismo, v katerem je v pričakovanju na ladjo v šali pisalo tudi to, naj ne pride domov, če naša ladja ne bo večja od tiste za Jugolinijo. Žal se na gradnjo ladij ne da vplivati in tudi strokovnjaki ne vedo, ali bo imela na koncu ladja odstotek več ali odstotek manj nosilnosti od projektirane. »Po naključju je bila naša ladja nekaj večja,« se je sreče spominjal Velkavrh, ki je na Japonskem nato ostal kot predstavnik podjetja.
Ostali le rešilni jopiči in maketa
Piran je plul po oceanih do leta 1986, ko je bil v Splitu razrezan in prodan železarni Jesenice za staro železo. Od njega je tako ostalo bore malo. »Z ladje, ki je prva nosila ime Piran, imamo ohranjen le kak rešilni jopič, nanjo spominja nekaj umetniških slik in lesena maketa, ki jo je izdelal ladjarski inženir Armando Klančič v merilu 1:100. Tudi sicer za našimi odsluženimi ladjami izginja dragocen spomin. V muzeju ga ohranjamo v sodelovanju z nekdanjimi pomorci, ki so z njimi živeli, in beležimo njihove spomine,« poudarja kustosinja dr. Duška Žitko iz Pomorskega muzeja Piran.
Svoje poslanstvo opravljajo tudi z izdajanjem priložnostnih znamk serije Slovenske ladje. Po dveh znamkah tovorne motorne ladje Martin Krpan in prve naše čezoceanske tovorne parne ladje Rog je tako prišla na vrsto še Piran. Vse znamke je oblikoval priznani slovenski oblikovalec Matjaž Učakar, in kot kaže, jim bodo kmalu sledile še znamke ladij Maribor, Ljubljana in Portorož. Izbirajo takšne, ki imajo v zgodovini slovenskega pomorstva poseben pomen, vse pa so plule z grbom Splošne plovbe, ki je imela do danes skupaj že več kot 80 ladij.
Znamko so predstavili v prostorih muzeja, kjer se je tudi tokrat zbralo precej Pirančanov, zlasti nekdanjih pomorcev in filatelistov. Tja so ladji v čast s kuterjem priveslali tudi dijaki pomorske šole in zanimivo je bilo prisluhniti prekaljenemu pomorcu Jožetu Utenkarju, ki je na Piranu in na včasih prav nevarno razburkanih oceanih plul najprej kot drugi in nato prvi oficir palube. Z ladjo je k nam prihajalo žito iz ZDA, prevažala pa je tudi pločevino za avtomobile in še druge razsute tovore.
