FOTO: Za okras, za pod zob in kot denar

Najbolj plitko, pogosto na suhem, v pasu, kjer se izmenjujeta plima in oseka, domujejo polži latvice. Na trdno podlago se zelo močno prilepijo v nevarnosti ali med oseko. Navadna latvica ima kar 1920 zob, zobčki pa so najtrši naravni material, ki ga proizvedejo živi organizmi. Ob oseki jim pogosto družbo delajo polži kotači. Obe vrsti sta tudi kulinarični, vendar manj znani poslastici. Kuhani s testeninami. Dalmatinci latvicam pravijo priljepak, polžem pegavkam, ki jih jedo, pa ogrci.

Številne polže svedrce najdemo na ankaranskem školjčišču, to je edina školjčna sipina v Sloveniji, nastala po letu 1990, ko je Luka Koper prečrpavala mulj z morskega dna. Iz kupov mulja je dež postopoma spral blato, ostale so apnenčaste lupine mehkužcev.

Polž denarna porcelanka je najredkejša porcelanka v Jadranskem morju. Najden je bila samo v južnem delu. Zaradi svoje zgodovine je izjemno zanimiv. Nekako pred 10.000 leti so te polže, imenovane tudi kavri, uporabljali za nakit. Potem pa je njihova hišica postala denar. Kdaj, arheologi in antropologi še niso določili. Kavrije so našili na oblačila, saj so označevali ženskost, plodnost, rojevanje in bogastvo. Spodnja stran hišice s podolgovato odprtino je mnogo ljudstev spominjala na oko ali na vulvo.

Kitajci so kavrije uporabljali kot denar v obdobju vzpona prvih kitajskih cesarstev. Videti je, da je bila Evropa edina celina, na kateri naši predniki niso poznali tega polža in ga tako niso uporabljali za menjalno sredstvo. Na vzhodnih afriških obalah so kavrije nabirali v velikih množinah. Lupinice so navrtali in jih nanizali na vrvice. Vsaka je vsebovala od 40 do 100 polžjih hišic. Tako je 50 ali 20 nanizanih vrvic predstavljalo 200 hišic, prodajali so jih za en britanski šiling. To je bilo menjalno razmerje med obema valutama okrog leta 1850.

V Ugandi je bilo mogoče pred prihodom arabskih trgovcev dobiti ženo za dva kavrija. Potem je cena narasla na 10.000 kavrijev.

Sodec je edini predstavnik te družine v Jadranskem morju. Zraste do višine 30 cm in je zavarovana vrsta, prav tako kot najdaljši polž v Jadranskem morju – gladka tritonova troblja. Z višino 50 cm je tudi eden največjih polžev v svetovnih morjih.

Polži enosobni, školjke dvosobne

Zaradi podobnosti s človeškim ušesom se ena od družin morskih polžev imenuje morska ušesa. Ima zelo odprto hišico, njegova notranjost se preliva z mavričnimi barvami z bisernim sijajem. Ob robu lupine imajo pet do sedem luknjic, skozi katere iztiskajo vodo in opravljajo oploditveni proces. Ko jih je bilo še veliko, so bili prilepljeni skoraj pod vsakim kamnom. Kličejo ga tudi Petrovo uho.

Nepoznavalci polže radi zamenjujejo s školjkami. A prvi so skriti v eni lupini, v enosobni hišici, školjke pa imajo lupino iz dveh delov, dvosobno hišico. Lupine tako školjk kot tudi polžev so zgrajene iz kristalov kalcita, aragonita in vaterita.

V primorskih kuhinjah so školjke redno na jedilnem listu in zato jih ljudje tudi bolj poznajo kot polže. Kulinarična kraljica je ostriga. Lepo se uživa skupaj s šampanjcem. Živi pritrjena na podlago, medtem ko se nekatere školjke, na primer pokrovača, po dnu premikajo. Še iz časa bivše Jugoslavije je najbolj znano gojišče v Limskem fjordu, sledijo Tarska vala in Pelješac, vsa tri so na Hrvaškem. V našem morju gojijo užitno (črno klapavico) na treh lokacijah, in sicer v Sečovljah, Strunjanu in na Debelem rtiču. V restavracijah jih imenujejo tudi pedoči.

Med klapavice se uvršča morski datelj, hrvaško prstac. Prebiva v kamenju, tako da vanj vrta – topi svoj prostorček. Ogromno morskega dna so razbili potapljači, ker je imel veliko komercialno in kulinarično vrednost. Da zraste do dolžine petih centimetrov, potrebuje kar 25 let. Danes se ga ne sme več nabirati in uničevati morskega dna. Zelo okusna školjka je tudi noetova barčica, hrvaško mušula, kunjka. Nekoč so bile tako razširjene, da so jih v Trstu kuhane prodajali kar na stojnicah. V obdobju med letoma 1949 in 1950 so skoraj izumrle, danes so spet na jedilnikih.

Kdor se potaplja, na peščenem in muljastem dnu zlahka opazi velike, do 35 cm dolge podolgovate, trikotne školjke, velike leščurje. Majhni biseri, ki se skrivajo v njih, beli rakci – odlična vaba za trnkarje in tudi kulinarična zanimivost – so bili razlog, da so jih skoraj iztrebili. Danes jih ni dovoljeno nabirati in na portoroški osrednji plaži so se tako razmnožili, da so postali nevarni za kopalce. Zgodilo se je več sto primerov ureznin, nekatere hude (po glavi, obrazu, trebuhu). Pred dvema letoma so jih zato potapljači več sto presadili na druga mesta. Niti velikega leščurja so nekoč v sredozemskih deželah uporabljali pri izdelavi rokavic, šalov in nogavic.

Kdo ne pozna zaščitnega znaka naftne družbe Shell? To je Jakobova pokrovača, ki ima nesimetrično lupino, zgornja je ravna, spodnja izbočena. Živi zakopana v peščenem ali muljastem dnu. Kraj bivanja spreminja in prav zanimivo je kako »skače« po dnu. Vezene na kapah in kutah so jih nosili romarji med božjo potjo v Santiago de Compostela v Španiji. Školjka je zelo nasitna, v restavracijah jih postrežejo pod imenom kapesanta.

Oko pritegne skupina školjk, ki jim je oblika nadela ime srčanke. Krasijo jih pasovi bele, rumene in temno rjave barve. Takšnih barv so progasta, ostrorebrasta in lopatasta srčanka. Tudi srčanke so užitne.

Dobrojedci poznajo še veliko družino – ladinke. Venerka je znana kot vongola, ladinka kot dondola. Okusne so še lepotke in bele lepotke. Okusne se zdijo tudi hobotnicam. Kupi njihovih lupin razkrivajo bližino njihovih skrivališč.

Med novejšo literaturo priporočamo knjižico Polži in školjke iz Jadranskega morja, katere avtorja sta Marjetka Kardelj in dr. Miha Jeršek.