BEREČA VAS – »Dolgo smo odlašali z nakupom drugega avtomobila, ampak zdaj preprosto ne gre več. Anjo vsak dan vozimo v Novo mesto v dnevni center, potrebni so še obiski pri zdravniku, in v naš avto vozička sploh ne moremo dati, kar pomeni, da jo nesem in dam v otroški sedež, ki pa ni prilagojen za invalide,« pravi Janja Ambrožič iz Bereče vasi pri Metliki, mamica 11-letne deklice, ki boleha za cerebralno paralizo in epilepsijo.
Belokranjsko družino Ambrožič je pred dobrim desetletjem življenje postavilo pred težko preizkušnjo. Boris in Janja sta pred enajstimi leti pričakovala drugega otroka. Takrat dveletnemu sinku Mateju se je marca pridružila hčerka. Do tretjega meseca se je povsem normalno razvijala, na prvem sistematskem pregledu pa so pri njej ugotovili zaostanek v razvoju. Sledil je šok: deklici so postavili diagnozo cerebralna paraliza, v tretjem letu pa so se začeli pojavljati še epileptični napadi.
Največji strah
»Pred tremi tedni so se znova pojavili epileptični napadi. Bilo je zelo hudo, celo osem jih je imela v enem dnevu, tudi ponoči, in takrat sva z Janjo cele noči izmenično dežurala pri njej. Vsak tri ure. Držala sva jo za roko, da sva čutila napad. Takšna dežurstva imamo tudi, kadar je prehlajena. Epileptični napadi so naš največji strah. A olje CBD res pomaga,« je hčerkino stanje opisoval oče Boris, medtem ko jo je držal v naročju. Zadovoljno ga je pogledovala in se mu nasmihala. Še kako dobro čuti toplino in ljubezen staršev pa tudi obeh dedkov in babic, Valerije in Janeza ter Marije in Ivana. Najbolj je vesela, ko se z njo ukvarja brat Matej.
Žal pa ne more govoriti, ne hoditi, še sedeti ne more, prav tako ne je sama. »Se pa včasih sama zaigra. Z njo se pač mora ves čas nekdo ukvarjati. Vse bolj zahtevna je, včasih si jo lahko dal v voziček in je mirovala, zdaj se mora okoli nje vedno kaj dogajati. A je pridna in zadovoljna. Tudi potrpežljiva je, osem plomb je dobila brez narkoze,« moža dopolni Janja in opiše njihov običajni delavnik. Mož vstane ob petih in gre v Črnomelj v službo, ob šestih so pokonci preostali trije, saj Janja in Anja nekaj pred sedmo mimogrede Mateja zapeljeta na avtobusno postajo, da gre v šolo, pločnika namreč nimajo in cesta je nevarna, oni dve pa se peljeta v Novo mesto, v dnevni center Dolfke Boštjančič. Nekaj pred poldnevom jo Janja pride iskat in ob pol enih sta že doma.
Avto je nuja, ne luksuz
»Izjemno rada gre v dnevni center v Novo mesto. Že ko se spuščava po poti proti centru, se začne smejati. Enajst otrok je v enoti in zaposleni se res trudijo z njimi. Enkratni so! Anjo so dvakrat celo prišli obiskat, ko je bila operirana. Štirje sošolci in tri zaposlene so prišli k nam. Koliko veselja so ji prinesli!« ni mogla skriti hvaležnosti Janja, ki samo za prevoz hčerke v Novo mesto premaga 100 kilometrov ovinkaste in nevarne ceste čez Gorjance na dan.
Anjin življenjski prostor so naročje, postelja ali voziček, ki pa je prilagojen, saj za sedenje potrebuje oporo, in prav zato je težak in neroden, seveda jim ga je plačal zavod, drugega pa so jim odstopili prijatelji, ki ga ne potrebujejo več. »Tako imamo enega doma, drugega v zavodu, in nam ga ni treba razstavljati, saj to ni preprosto. Ga pa vzamemo s seboj, ko gremo na pregled v Ljubljano, saj tam brez vozička ne gre,« pojasni Boris. Prav zato bi bil nov avto nujen in bo moral biti prilagojen, da bi lahko Anjo kar z vozičkom zapeljali vanj, tako bi bilo tudi varneje, zdajšnji prevozi namreč ne zagotavljajo popolne varnosti.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Ambrožičevim iz Bereče vasi, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Anjo, sklicna številka 7191. Pomagate lahko tudi s sms-donacijami. Pošljite sms na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |
Še operacija stopala
»Komaj čakam, da se začno počitnice, takrat imava dopust tudi medve z Anjo, ker se nama ni treba vsak dan voziti čez Gorjance,« se nasmehne Janja in pove, da hčerko letos čaka operacija stopala, lani pa je bila operirana na kolku. »Obe nogi od pasu navzdol je imela v mavcu, vmes pa štangice, na drugem kolku pa je bila operirana pred tremi leti,« razlaga zgovorna mamica in doda, da se zna njena hčerka tudi razjeziti, če ji kaj ne paše, sploh je jezna, ko čuti, da jo peljejo k zdravniku.
»Anja se dobro počuti v svojem svetu in tudi varno, ker smo mi z njo,« se razneži Janja in doda, da so pri njeni negi še kako dobrodošli pripomočki, ki jim olajšajo življenje. Tako so pred leti ob pomoči metliškega Rdečega križa in številnih ljudi dobrega srca dobili dvigalo, ki je družini močno olajšalo življenje, saj živijo v prvem nadstropju hiše, zdaj nestrpno pričakujejo drug avto.
»Tak otrok zahteva veliko odgovornosti, dela in odrekanja, zato je vsak pripomoček veliko olajšanje. Je pa to, kar takšni družini pomaga družba, le del bremena, največjega nosijo starši sami,« pravi Zalka Klemenčič, sekretarka metliškega območnega združenja Rdečega križa, ki je roko Ambrožičevim ponudilo tudi ob tej akciji, ki je belokranjska družina zagotovo ne bo zmogla sama. Saj jim je uspelo kljub zahtevam in potrebam, ki jih prinaša invalidni otrok, in ob dejstvu, da si sami ne privoščijo nič, nekaj denarja prihraniti, a ne bo dovolj. Tudi zato upamo na vašo pomoč, dragi bralci in bralke Slovenskih novic. Denar zbiramo prek Krambergerjevega sklada.
