RIBNICA – »Čredo sem vrnil na pašo, a moram priznati, da me še danes globoko strese ob lanskih kalvarijah krvoločnega volčjega tropa, ki jo je ponoči preganjal, mrcvaril in klal na travišču Travne Gore,« nejevoljno prikliče lanske trpeče spomine Jure Zidar iz Sušij pri Ribnici. Zverinska druščina (bilo naj bi jih celo osem), leglo ima pri Kamen vrhu nad Loškim Potokom, je namreč od maja do oktobra, za ograjo električnega pastirja, udarila petkrat in z ostrmi zobmi pokončala tri telice, težke okoli tristo kilogramov, in dve kravi, ki so po gospodarjevih besedah tehtale več kot osemsto kilogramov. Vsa živina je bila breja. Poleg tega so po hrbtih, stegnih in vimenih poškodovali osem glav črede.
V dolino prepolovljena čreda
»Oktobra, ko sem jo izčrpano od strahov pripeljal v dolino, je bila skoraj prepolovljena. Letos se na 17 hektarjih tega visokogorja pase 14 črno-belih teličk, starih od osem mesecev do dveh let, kobili in bik. Prostora tam gori za prehrano bi bilo še za sedem mlajših telic, a si nisem upal tvegati. Saj veste, mlado meso poželjivo diši, povrhu pa nebogljena žival v očeh lakotnikov postane še lažji plen,« je previden Jure.
Bik, pravi orjak, je varuh čredi, če ne drugega, bo kazal roge in z mukanjem preglasil napadalno tolpo krvi žejnih volkov. Ko se zgodi napad, bosta v pomoč tudi kobili, z rezgetanjem naj bi pregnali lakotnike. To je velika opora gospodarju Juretu, saj volkov od zle namere ne odvrnejo niti trume pohodnikov, še manj pa nekaj deset duš, ki stalno ali občasno žive v vikend naselju na Travni Gori. Celo gospodinja Angela, ki je z možem zdavnaj tod pasla krave in še občasno prenoči v gospodarskemu objektu, je ob njihovem lomastenju in zavijanju stisnjena v kot. Oglašanja te zveri prej ni nikoli slišala, kaj šele da bi jo videla, o klanju nihče ni govoril.
»Preden obvestim gospodarja, on pa lovce in policijo, volkovom ostane čas, da se mastijo. Niso jih prepodili niti cingljanje kravjih zvonov, vpitje, dodatna razsvetljava na stebrih električnega pastirja,« v pogovoru zmrazi Angelo.
Še bolj je bil prizadet Juretov oče Anton, ki je sinu leta 2000 dal kmetijo v skrbništvo. »Težko prenašam te potoke krvi, sem namreč srčni bolnik. Naj vzamem orožje v roke in čakam? Vse kaže, da druge izbire ne bo. Kaj bi vi naredili? Na eni strani je to za lastnika zveri, državo, španska vas, na drugi škoda neusmiljeno obrača svoj števec, najbolj pa se v dušo zareže trpinčenje živine,« je hudo potrt Anton.
Država stiska kmete
Prepogosti napadi zverinske druščine, ki je za seboj puščala krvave sledi po pašnih površinah, so lani le izbile sodu dno. Z odvzemom enega primerka je bil trop razbit, a bojazen pred divjimi napadi s skokom čez žično ograjo varovanega pašnika ostaja.
Ljubljana vselej postavlja čudna, Jure pravi, da enoznačna, s podeželsko realnostjo povsem nasprotujoča si merila. Krčevito na vse pretege namreč brani zveri, kmete pa nenehno stiska okoli vratu. »Ne vemo, do kdaj bomo lahko to zdržali. Tudi z novotarijo, žično ograjo s petimi žicami, ki naj bi po novem namesto 90 centimetrov merila v višino 1,6 metra. Živali bi morali zvečer zapirati, podnevi pa jo spustiti na pašo. Tega so se domisli oktobra lani, ko se je nekaj mož stroke po koncu večmesečne volčje gostije zgrnilo k meni na Travno Goro. Eden je predlagal to višino in cinično dejal, da bomo Slovenci po tem lahko vzgled Evropi,« je mladi gospodar začuden nad novostjo, ki bo kmete dodatno obremenila, čeprav država primakne 60 evrov po hektarju za nakup zaščitne opreme.
»Če moja živina iz ograje ne uhaja drugam, sem trdno prepričan, da je zadosti varovana. Da pa ne bo napadena, zato mora poskrbeti druga stran. Mar ni to logično?« se sprašuje mladi gospodar.
In že obrača zajetno dokumentacijo s škodnimi primeri. Te je, tako čez palec, izračunal jo je zapriseženi cenilec, za okoli dvanajst tisoč evrov, seveda brez upoštevanega donosa v mleku, teletih in mesu. Lastnica zveri po svojem ceniku ponuja miloščino (650 evrov), ki pa je zaradi preluknjanega proračuna od junija lani ni zmožna niti izplačati.
»Tako nizko nadomestilo za dejansko gorje je eno samo norčevanje iz kmeta,« pribije Jure in se vpraša: »Kaj nam še ostane? Bentimo in iščemo pravico. Jaz bom ponjo, če bo treba, šel do zadnje evropske instance. Volkovi so vsakič žrtve napadali od zadaj, manjši pa so jo z zaletavanjem ustrahovali od spredaj. Onemogle krave so bežale, kolikor so lahko, potem so klonile. Takrat sta se začela glodanje zadnjice in masaker trebuha.« Zadnji breji kravi, tehtala je 800 kilogramov, je iz raztrganega trebuha celo padlo tele.
»Le prvo škodo od 4. maja lani sem dobil plačano, 625 evrov. Od takrat pa nič, čeprav sem vedno sproti vlagal zahtevke. Ker so se osem mesecev pristojni zavili v molk, sem ministrstvu za okolje in prostor oziroma zavodu za varstvo narave marca poslal opomin pred tožbo. Brijejo se norca, odgovora ni, jaz pa se vrtim v krogu in samo upam lahko, da so volkovi nekje daleč od živine na Travni Gori,« se nadeja Jure.