ŠENTJUR – 84-letna Josipina Šturbej se je včeraj po mesecu in pol iz ptujske bolnišnice vrnila na svojo domačijo v Dobrini na Kozjanskem. Aprila so jo, povsem obnemoglo, najverjetneje kar pred smrtjo, rešili prostovoljci in gasilci. Živi sama, svojcev nima več, poleg prostovoljcev in sodelavcev krajevnega odbora Rdečega križa ji občasno pomagajo domačini. Pomoči ne zavrača, a v hišo le redko koga povabi.
Gangrena
Prostovoljka Valerija Kršlin iz Celja je sredi aprila obiskala Josipino s še enim prostovoljcem in članom društva Aisa. Bila je zgrožena nad stanjem hiše. Stanovalko je na srečo povprašala po zdravju. »Med drugim je odgovorila, da ima ranico na prstu na nogi. Prosila sem jo, naj mi jo pokaže. Ob pogledu na to ranico me je zmrazilo. Manjka ji že četrtina prsta, ima gangreno – prst ji odmira pri živem telesu,« nam je takrat zgroženo pripovedovala Valerija.
Rana je nastala pred več meseci, vendar si nemočna ženica ni znala pomagati. Oskrbovala jo je, je pojasnila, kar po domače: »Mazala sem s kremo in polivala z žganjem, a se ne poceli.«
Kršlinova je Pepco vendarle prepričala, da jo odpelje na pregled k zdravniku, ta pa ji je nemudoma napisal nujno napotnico za urgenco. Valerija nam je takrat v SMS-sporočilu napisala, da bodo Josipini odrezali prst.
No, končalo se je veliko bolje, med hospitalizacijo so ji uspešno pozdravili gangreno, tako da grozeča amputacija prsta ni bila potrebna, poskrbeti pa bodo morali še za peto, kajti pred odhodom na zdravljenje je kazalo, da bi lahko ostala tudi brez noge.
Pepco smo skupaj s Kršlinovo pričakali pred ptujsko bolnišnico. »Poglejte našo Pepco, pa je prispela,« jo je pozdravila Valerija. Še bolj se je je razveselila Šturbejeva in pogovor je stekel, še preden je medicinski tehnik ob rešilec namestil klančino za voziček. »Jaz bom poskrbela zanjo. Počakala bom do konca pregleda in jo odpeljala domov, še prej greva po nakupih,« je skrajšala nalogo reševalcu, ki bi moral Pepco po pregledu žil v Celju odpeljati domov.
Noče v dom
V čakalnici je Josipina vstala iz vozička, se s pomočjo bergel postavila na noge in se z negotovimi koraki v spremstvu Kršlinove počasi napotila na pregled. Rezultati so spodbudni, toda potrebovala bo pomoč in nego. »A res ne bi šli v dom? Tam bodo dobro skrbeli za vas, imeli boste družbo in tri tople obroke,« jo je prepričevala prostovoljka. »Nočem v dom! Imam svoj dom! Trikrat na dan pa tudi ne zmorem jesti,« se je branila Pepca. Prostovoljka Valerija je namignila, da bi bila domska oskrba zanjo najugodnejša rešitev, toda izkušnje kažejo, da starostnikov ne gre siliti – nekaj so boljše gmotne razmere, drugo pa njihova čustvena stiska, ki je včasih tako močna, da v domu ne preživijo niti enega meseca.
Toda Pepca ne more skrbeti zase. V hiši ima sicer elektriko in vodo, to pa je tudi vse. Brez spremstva že dolgo ne more nikamor. Cesta do hiše v Dobrini 29 je ozka, strma in težko prevozna, zemljišče okoli objekta je plazovito, z avtomobilom ni mogoče povsem do poslopja.
Za Josipino se bodo prostovoljci in zdaj tudi pristojne službe še naprej trudili iskati najprimernejšo rešitev, kar bo glede na razmere vse prej kot preprosto. Včeraj se je v rojstno hišo v spremstvu prostovoljke, socialnih delavk in policista, ki je odpečatil objekt, vrnila vedra in nasmejana. »Vesela sem, če kdo pride, vsakogar sprejmem,« je dejala na presenečenje prisotnih. Kršlinovi je med hospitalizacijo sicer dovolila vstopiti v hišo, a prostovoljka zaradi legalnosti postopka tega ni storila. Naslednja naloga ostaja ureditev notranjosti objekta, kjer so sicer štedilnik, pralni stroj, zamrzovalnik in kup nepospravljenih oblačil, telefona pa ni.
Ena od možnosti, da bi Pepca preostanek življenja preživela bolje, se nakazuje v zagotovitvi skrbnika, ki bi mu zaupala, status takšne osebe pa je zakonsko določen. Da Šturbejeva ni povsem osamljena, smo lahko videli dan pred njeno vrnitvijo, ko so se domačini zelo zanimali za njeno zdravje in spraševali, kdaj se bo vrnila. Prostovoljci so že med njenim bivanjem v bolnišnici uredili okolico, pokosili travo, poskrbeli za cvetje in pripravili drva.
| Na CSD niso vedeli za Pepco Na CSD Šentjur nam je Anica Weber povedala, da so o položaju, v katerem se je znašla občanka, izvedeli iz našega časopisa. »Žal se pred tem dogodkom nihče ni obrnil na nas ali nas obvestil, da občanka potrebuje pomoč. Po objavi zgodbe nas je naslednji dan poklicala gospa, ki je povedala, da je prostovoljka, in sporočila, da je omenjena občanka v bolnišnici. Takoj smo vzpostavili stik z bolnišnično socialno službo in jo ves čas njenega zdravljenja tudi spremljali.« Ponujeno ji je bilo stalno ali začasno bivanje v domu ostarelih, vendar je oboje odklonila, saj hoče po končanem zdravljenju domov.« Predstavniki CSD so Šturbejevo včeraj res obiskali, skupaj so poskušali najti oblike pomoči, ki jih bo potrebovala in prejemala. »V podobnih primerih, ko se človek znajde v stiski in potrebuje pomoč, lahko na CSD pomagamo ljudem na več načinov, kot na primer pomoč na domu ali druge oblike, odvisno, kaj človek potrebuje. Ključno pri tem je, da sodeluje in sprejema pomoč, ki omogoča ohranjanje, razvijanje in izboljšanje kakovosti življenja. Uspešni smo lahko samo, če skupaj s človekom, ki pomoč potrebuje, pomagamo pri odločitvi kaj in kako, nikakor pa ne moremo in ne smemo to narediti sami ali celo proti njegovi volji,« je poudarila Webrova. Nočem v dom! Imam svoj dom! Trikrat na dan pa tudi ne zmorem jesti. Nočem v dom! Imam svoj dom! Trikrat na dan pa tudi ne zmorem jesti. |
