SENOŽEČE, KRANJ – Postavitev vetrnic, ki bi na z vetrom bogatih območjih države lahko zagotavljale tako imenovano zeleno energijo, je za tiste investitorje, ki se tega želijo lotiti, še vedno prava misija (ne)mogoče. Namreč takoj, ko v javnost pridejo načrti o krajih, kjer bi lahko stale, se pojavijo številni pomisleki okoliških prebivalcev, različnih civilnih inicativ in druge zainteresirane javnosti. Tako se je zgodilo tudi ob načrtovani gradnji vetrne elektrarne Zajčica v občini Divača. Pred dnevi se je končala javna obravnava Pobude za državni prostorski načrt za polje vetrnih elektrarn Zajčica, ki jo želi postaviti podjetje Amicus, d. o. o., iz Kranja.
Vse skupaj naj bi šlo za devet vetrnih elektrarn skupne instalirane moči do 30 MW skladno z energetskim dovoljenjem infrastrukturnega ministrstva. Razprostirale naj bi se na vrhovih in slemenih hribov Zajčica, Na Gavgah in Strmec. Investitor obljublja, da bodo nameščene najnovejše vetrne elektrarne, ki so tako glede okoljskih vplivov kot tudi glede izkoristka tehnološko izpopolnjene. Ne gre spregledati dejstva, da so zemljišča, na katerih je načrtovana gradnja, v lasti Agrarne skupnosti Gabrče, ki se s postavitvijo strinja in je z investitorjem že podpisala najemno pogodbo. To nam je potrdil tudi nekdanji predsednik agrarne skupnosti Anton Može ter poudaril, da pogodbe od 23 članov skupnosti nista podpisali edino občina Divača in še ena fizična oseba. Od podpisnikov jih sicer le 12 živi v KS Senožeče, preostali pa »vse do Ljubelja«.
Trenutno, kot je nadaljeval, agrarna skupnost od investitorja dobi okoli 5000 evrov najemnine na leto, potem ko bodo tam začele delovati vetrnice, pa bi se med člane lahko razdelilo približno 300.000 evrov (če upoštevamo simulacijo povprečne hitrosti vetra v letu in ustvarjene električne energije iz šestih vetrnic). Pri tem sogovornik izpostavlja, da bo del denarja dobila tudi občina, saj ima v agrarni skupnosti 12-odstotni delež (na leto bi tako lahko dobila 36.000 evrov), zato ne razume, zakaj tako nasprotuje postavitvi. Glede strahov, da bodo vetrnice preblizu naselij, pa Može odgovarja, da bo najbližja od vasi Gabrče oddaljena 1,2 kilometra. Prepričan je sicer, da bo projekt na koncu tudi zaživel, glede nasprotnikov pa, da gre za fovšijo in tudi neke vrste politično nagajanje.
Ogroženi
tudi netopirji
Da bo treba pred postavitvijo vetrnic razrešiti še nekaj vprašanj, so pokazali tudi odgovori na pobudo. Civilni iniciativi za zaščito Senožeških brd in Brkini tako opozarjata, da ta grobo krši okoljevarstveno zakonodajo, povezano z Regijskim parkom Škocjanske jame, ogroža naziv Unescove svetovne dediščine, grobo krši določila Nature 2000 in s tem grozi ogroženim živalskim vrstam ter ogroža vpis klasičnega Krasa na seznam Unescove svetovne dediščine. Med drugim izpostavljajo tudi nesreče, na primer zlom stebrov vetrnih turbin ali pa se podrejo celi stolpi. »Gre za to, da strupeni materiali, iz katerih so vetrne turbine, onesnažujejo okolje, tla, vodo in zrak. Onesnaženje Kraškega vodonosnika bi pomenilo, da Kras ne bi imel več vode! Opozarjamo, da se lahko zgodi naravna katastrofa,« so jasni v iniciativah.
Da poseganje elektrarne na vplivno območje Regijskega parka Škocjanske jame ni dopustno, opozarjajo tudi v jami. »Gradnja in delovanje bi lahko zelo negativno vplivala na jamske živali, kot sta človeška ribica in drobnovratnik,« so opozorili. Poleg tega bi bile ogrožene številne ptice, na primer kačarji, velike uharice, podhujke, smrdokavre ter hribski škrjanc.
Predsednica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev Jasmina Kotnik pa poudarja še netopirje, ki so, kot nam je povedala, ena najbolj ogroženih skupin sesalcev, so pa tudi izjemno pogoste žrtve vetrnih elektrarn. »Netopirji zaradi različnih razlogov aktivno priletavajo v bližino vetrnic, tam pa so žrtve neposrednih udarcev elis ali pa poginejo zaradi krvavitev v pljučih, ki nastanejo zaradi podtlaka, ki ga ustvarijo elise,« pojasnjuje Kotnikova. Gradnji vetrnih elektrarn na Zajčici tako nasprotujejo. Najbolj bi bil v nevarnosti dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersii), ki ima najbližjo kolonijo v le sedem kilometrov oddaljenih Škocjanskih jamah, kjer po besedah Kotnikove biva od 3000 do 5000 osebkov te vrste, kar zavzema 80 odstotkov populacije te vrste v Sloveniji.
| Izkoristimo veter kot naravno danost Direktorica projektov v podjetju Amicus Mojca Grobelnik poudarja, da je njihov namen, da v nadaljnjih postopkih (postopek je namreč šele v prvi fazi) najdejo skupni jezik z vsemi udeleženimi, saj verjamejo, da lahko projekt ne le zagotovi delež vetrne energije, kateremu se je na ravni EU zavezala Slovenija, ampak tudi pripomore k razvoju celotnega območja. »Dejstvo je, da je območje VE Zajčica občutljivo, vendar to ne pomeni, da ga v dogovoru z vsemi deležniki ter z omilitvenimi ukrepi, ki so že na voljo, ni mogoče izpeljati,« pravi Grobelnikova ter dodaja, da v Evropi in po vsem svetu poznamo več primerov izgradnje vetrnih polj na podobno občutljivih območjih. Poudarja še, da je območje, kjer želijo postaviti vetrno elektrarno Zajčica, med vetrovno najugodnejšimi v Sloveniji. »Veter je v občini Divača naravna danost, kot so premog v Šaleški dolini ali vrelci tople vode v Prekmurju. Vprašanje pa je, ali bomo v Sloveniji to naravno danost, kot druge smo, izkoristili ali ne. Verjamemo pa, da je želja vseh nas, da živimo v čistem okolju, v nizkoogljični družbi, k čemur lahko vetrnice več kot pripomorejo,« sklene Grobelnikova. |
Skrbi jih tudi hrup
Predsednik KS Senožeče Edvin Škamperle pa spomni na dejstvo, da so se Senožečani že na referendumu odločili proti umeščanju elektrarn na območju njihove krajevne skupnosti in da bi lahko zaradi infrazvoka, ki ga oddajajo vetrnice, trpelo tudi zdravje domačinov. Prepričani so, da se bo zaradi vetrnice degradiralo okolje, zmanjšala se bo vrednost nepremičnin in poslabšalo se bo življenjsko okolje ljudi. Po njegovih besedah strokovnjaki ocenjujejo, da bi morale biti vetrnice od vasi oddaljene od dva do tri kilometre, v tem konkretnem primeru pa, kot pravi, so vse razdalje manjše od dveh kilometrov.
Glede infrazvoka oziroma nizkofrekvenčnega zvoka je sicer, kot piše v pobudi, eksperimentalno ugotovljeno, da ga človeški možgani ne razpoznajo in ne obdelajo signala, ampak zaznava tega signala moteče vpliva na človekovo počutje. Nemoteč je samo, če je moč infrazvoka vsaj nekaj dB manjša od praga zaznave infrazvoka. »Praviloma je za komericalno dostopne vetrne elektrarne z meritvami potrjeno, da prag zaznave infrazvoka ni presežen na razdaljah, ki so večje od 500 metrov od stojnega mesta vetrne elektrarne,« piše v dokumentu.
