FOTO: Včeraj minister, danes brezdomec

NOVO MESTO – Za politike in druge profesionalne funkcionarje pogosto velja prepričanje, da jim je vse življenje z rožicami postlano ter da se nikomur izmed njih ne more zgoditi nič slabega. Sploh pa človeku, ki je prehodil pot od župana prek poslanca in ministra do veleposlanika Slovenije v tujini. Taka je v kratkem orisu kariera Boštjana Kovačiča, ki je bil v rajnki Jugoslaviji pri 36 letih celo najmlajši župan. Zdaj jih ima 67 let in je upokojen, a ima kaj malo spokoja.

Kovačiču se je v jesen življenja potegnila epizoda, ki se je začela odvijati v glavnem hrvaškem mestu, končala pa na sodišču v glavnem slovenskem mestu: »V Zagrebu sem bil veleposlanik pred 19 leti,« začne Kovačič, ki je ob prihodu zamenjal rezidenco našega veleposlaništva: »Na stari lokaciji je moj predhodnik pol najemnine plačeval na račun, pol pa dajal v gotovini najemodajalcu. Nisem se hotel postaviti v sumljivo ali dvomljivo pozicijo,« utemeljuje selitev v vilo v zagrebškem predelu Pantovčak.

Obnovil
ali uničil?

Z lastnico vile Vesno Škerlep sta prvo pogodbo za najem podpisala novembra 1998, »čez en mesec je pogledala stanje vile po vselitvi in rekla, da je vse v redu«. Z ministrstva, nadaljuje Kovačič, so hoteli aneks pogodbe za štiriletni najem in podpisali so jo do prvega dne leta 2003. Sicer je že prej bilo v vili veleposlaništvo, pred Kovačičem je v tam bival pakistanski veleposlanik: »Notri je imel svojega očeta in družino, imeli so verske obrede na parketu. Ampak parket ni bilo toliko uničen, sem ga saniral.«

Kovačič je opravil še nekaj posegov, za katere pravi: »Deli stavbe so bili v nemogočem stanju. Bistvo posega je, da narediš boljše, ne slabše, kot so očitali pozneje.« V vili je ostal do konca mandata, ko je prišel nov veleposlanik: »Moj naslednik, danes pokojni Peter Bekeš, je prišel in pol leta je bilo vse v redu. To je ugotovila tudi inventurna komisija ministrstva in na primopredajnem zapisniku je bilo na 15 listih vse v redu.« Za Kovačiča je bila zagrebška zgodba končana.

Očitno pa ni bila končana za lastnico Škerlepovo: »Sprva je hvalila vse spremembe, na koncu pa je mogoče videla nišo, da lahko še kaj iztisne. Čez tri leta je gospa v Zagrebu vložila tožbo. Zavohala je denar in navedla, da sem vse uničil.« Škoda je bila ocenjena na 65.000 evrov, zaradi nadaljevanja pa se Kovačič, ko ga podoživi po vseh letih, še zdaj zgrozi: »Ne vem, zakaj se je Ljubljana pogodila s to gospo in ji brezrezervno v celoti plačala zahtevek. Sploh se niso pravno borili.« Potem ko je država plačala, je taisti znesek prek regresnega nasledka od Kovačiča zahtevalo naše državno pravobranilstvo.

Pravi, da ima »nekaj indicev, deduktivnih zaključkov, pravih pravnih dokazov nimam: lahko bi bile stare zamere iz političnih časov«. Opomni, da je nenavadno, da se postopki niso začeli ob koncu mandata ali potem, ko je županoval, temveč po upokojitvi. Prej med pogovorom že razkrije: »Bil sem v sporu z ministrstvom in mogoče so se mi maščevali.« Noče še razkriti imena »bande četverice«, ki so ga hodili zasliševat v Zagreb: »Plačeval sem greh, ker sem bil blizu Janeza Drnovška, in to je šlo v nos mnogim, saj je Drnovšek malo ljudi spustil blizu.«

Minimalna pokojnina

»V sodnem procesu v Ljubljani niso zaslišali ne predsednika inventurne komisije ne najemodajalke, ki je venomer pošiljala zdravniška spričevala, da je bolna, nato pa je sodnica dala zahtevo, naj jo zaslišijo v Zagrebu,« se spominja Kovačič in nadaljuje, da jih niso povabili na hrvaško zaslišanje, »ostala je nezaslišana z naše strani,« navaja. A po nekaj letih sodnih bitk je višje sodišče odločilo, da mora Kovačič vrniti znesek.

Začeli so se odtegljaji od njegove pokojnine, ki znaša 1400 evrov. A že prej so je več kot pol odvajali za kredite: »Imel sem dva kredita pa enega za avto, vse skupaj 750 evrov. Zdaj pa mi ostane zajamčene penzije nekaj čez 500 evrov, drugo pobere država, ki ima prednost pred bankami.« Zato se krediti in lizing ne odplačujejo, »čez en mesec že lahko pridejo in avto vzamejo«. Da pa je vse skupaj še težje, ima tudi težave z zdravjem in je pogosto po bolnišnicah, bil je tudi operiran: »Glava je dobra, ampak telo pokaže svoje,« navrže o težavah, ki jih noče razgaljati.

Moral bi med klošarje

Povrhu se je razšel z drugo ženo, odselil se je od nje in po igri številnih naključij ostal brez vsega, tudi doma, nakar mu je streho nad glavo le ponudila prva žena: »Če me ne bi ona pod streho vzela, bi bil klošar,« sklene. Upanje mu daje revizija na vrhovnem sodišču, kjer bi se lahko končna odločitev spremenila: »Moj odvetnik Miha Kozinc verjame, da bi morali to dobiti, ampak jaz moram zdaj to zdržati.«

Tragika Kovačičevega položaja je, da je delal za skupnost in državo, zdaj pa ga v pokoju država toži za nekaj iz tistega časa. Sesula se je finančna konstrukcija za pokoj, ta je postal nemiren in reven. Ob Kovačičevem imenu so hrvaški politični novinarji ugotavljali, da je on pravi tvorec dogovora med Drnovškom in Ivico Račanom. Bil je zraven. Zdaj je njegovo upanje sodišče (vrhovno, morda tudi evropsko), da si nemara povrne celotno pokojnino.