Skorajda ni kraja na svetu, kjer človek ne bi naletel na Slovenca. Istanbul ni izjema. Med evropskim prvenstvom smo pili kavo s 30-letno Ljubljančanko Špelo Grošelj. V Istanbulu se šola in služi kruh. Leta 2013 je prišla: sprva je končala intenziven tečaj turščine, ki je bil pogoj za vpis na doktorat. Lahko se pohvali, da je profesorica umetnostne zgodovine in španščine. »Dobila sem štipendijo turške vlade, zato sem lahko prišla. Večina gre raje na zahod, jaz sem se prijavila, dodala motivacijsko pismo in imela dobre ocene na predhodnem šolanju,« razloži, kako je dobila štipendijo. Prej je bila tu dvakrat na poletnih šolah, mesto ji je priraslo k srcu.
Tečaj turščine
Med letoma 2013 in 2014 jo je čakal intenziven tečaj turščine, s katero danes nimam težav. Pride ji prav, ko se poglablja v knjige in čtivo za doktorat, v katerem se posveča sodobni arhitekturi v Istanbulu ter iskanju nacionalnega sloga. »Kot ste verjetno opazili, se v Turčiji precej gradi. Precej je tudi novogradenj mošej in javnih ustanov,« nadaljuje Špela, ki si vse novogradnje in spremembe ogleduje na terenu. V tem mesecu je dobila službo, poučevala bo španski jezik na eni od zasebnih šol. Turki so jo povabili na razgovor, prepričala jih je, v teh dneh je začela delati. V Turčiji je znanje tujih jezikov cenjeno in iskano. Špelo delo veseli, njen delovni dan traja vsaj devet ur.
Turki so ponosni na svoj zdravstveni sistem. Znani so po naročilih prek spleta, posameznik pa izbere storitev glede na finančno zmožnost. Večina zdravil je na voljo brez recepta, nekaj pa jih je treba plačati. Osnovno zdravstveno zavarovanje ni drago. |
Nad plačo se ne pritožuje, je višja, kot bi jo prejemala doma. V Turčiji sicer povprečna plača znaša okoli 1400 lir (450 evrov). Stalnih zaposlitev v šolstvu ni, pogodbe se podaljšujejo z novim šolskim letom. Vesela in hvaležna je delodajalcem, da so uredili tudi vso birokracijo ob začetku službe.
V nasprotno smer
Špela živi v starem delu mesta Fatih, ki velja za malce konservativnejši del, tam je tudi obilo Arabcev in Sircev. Predel je malce cenejši, zato Špela za najemnino (dvosobno stanovanje) plačuje 1000 lir. V Istanbulu živi sama, v Ljubljani pa je ostala njena družina, ki jo obišče med dopusti, nekaj več je bila doma poleti. Pogreša jih, a v Turčiji ima službo in pridobiva akademsko izobrazbo. »Če bodo razmere primerne,« odvrne na vprašanje, ali načrtuje, da bi v Istanbulu pognala korenine.
Kljub vsem obveznostim ji ostane še nekaj časa: vključena je v prostovoljno skupino, ki pomaga sirskim in turškim otrokom pri učenju jezika ter delanju domačih nalog. Učijo jih tudi angleško. Dejavna je pri spletnem projektu Yabangee, pri katerem s somišljeniki piše o izkušnjah življenja v Turčiji. Spletna stran je še v angleščini, prihaja pa tudi arabska različica. Nekaj časa nameni rekreaciji, rada teče.
Zanima nas, kako se v tej prometni gneči prebija v službo in domov. »Uporabljam metrobus, ki vozi po obvoznici in potuje v nasprotno smer kot običajen promet. Po navadi je na njih velika gneča, a so hitri in učinkoviti, do službe potrebujem 30 minut,« pojasni in še, da je zdaj zaradi varnostnih razmer v primerjavi s preteklimi leti manj turistov. Tudi sama je opazila, da je v mestu obilo mačk in psov. »Ljudje imajo majhna stanovanja, zato jih hranijo kar v parkih,« pove o fenomenu domačih živali na istanbulskih ulicah. To je mesto, ki ga Špela preprosto obožuje, pogreša pa predvsem domačo govejo juho.
V minulih dneh je pozorno spremljala tudi košarko in bila sila ponosna na naše košarkarje, dve tekmi pa si je tudi ogledala. |
