FOTO: V treh letih rešila že dva ducata mačk

TRBOVLJE – Kak človek bi lahko porekel, da živimo v pasjih časih, in ti zagotovo niso najbolj naklonjeni mačkam. Seveda se vsem ne godi enako, ene lastniki razvajajo, da jih ne bi mogli bolj, druge pač životarijo. Če seveda sploh preživijo prve dni in tedne. Splet je poln okrutnih posnetkov, v katerih žaklji z mladimi nezaželenimi mucami letijo v reke, na primer. A splet tudi pomaga, mnogim na smrt obsojenim živalskim bitjecem najde topel dom pri ljudeh dobrega srca. 
Zasavčanko Eneso Marković pozornejši bralci Slovenskih novic pomnijo po tem, da je bila pred časom pripravljena svojemu daljnemu sorodniku, ki ga ni poznala, podariti ledvico, kar se je pozneje izjalovilo zaradi zdravstvenih zapletov. Enesa je tudi predsednica trboveljskega društva za pomoč živalim Šnoflja. 
»Nikoli nisem bila pretirano naklonjena mačkam, ukvarjala sem se s psi,« pravi. A zadnja tri leta ima dva turnusa, jesenskega in pomladanskega, ko z živalsko in človeško ekipo rešuje mlade muce in mačkone, ki drugače ne bi preživeli. Pravi, da jih je v tem obdobju rešila več kot 25.

Čudež preživetja

»Oni mali drobižek spodaj tehta 60 gramčkov, ta večji 80. Potrebujemo čudež preživetja, ni sesalnega refleksa, so samo križi in težave tole gor obdržati. V moji glavi pa lastnik njune mame ne dobi niti ene dobre vesti. Ta mama nesterilizirana zdaj obupuje in išče ta mladiča. Niti pomisliti ne upam, kako se počuti...« se je glasil eden zadnjih zapisov z njene facebook strani, ki opisuje njene prostovoljne muke.

Že uvodoma takoj pove, da v bistvu ni sama, da ji precej pomagajo vsa dekleta iz Društva za zaščito živali Kranj, s katerimi je pravzaprav začela aktivno reševati mačje mladiče: »Videla sem objave, da dajo hrano in podporo in pomoč, če ima kdo čas. Punce so zelo korektne, imajo kakovostno hrano in sanacijo, oskrbo pri najbližjem veterinarju, pripeljejo muce in dobavijo,« pravi. Njej ostane tisto, kar bi bilo marsikomu težji del: hrani jih ter skrbi zanje. Izobraževanje in tečaj so sestavni deli, Enesa pa poudarja, da sta ji veliko pomagala veterinarja Vanja in Miran Knez ter Miranova žena Alja.

Toda prava ekipa je v njenem majhnem stanovanja, vsega 40 kvadratov ima. Kraljica sprejemnega oddelka za mlade mucke je siamska veteranka Candy, tako rekoč rezervna mačja mama: »Nekoč je bila mamica in pomaga pri uvodnih zadevščinah, ker jih je treba prve dni, ko so slepi in nebogljeni, voditi.« 
Na kavču kraljuje rešena mucka Luisse Lotte, ki je letela iz kombija enega propadlih zagorskih podjetij nekje okoli Čeč proti Trbovljam, a jo je s prijavo rešila neka ženska. Druga muca v stanovanju se je ob našem obisku malo skrila, pod mizo je dremuhala psička Vixie, druga psička Zona pa je malček lajala, a trenutna gostja se ni vznemirjala – kanček pozneje pa je švrknila do Candy, da se je malček socializirala s svojo sorto. Pri Enesi psi in mačke ne živijo kot pes in mačka.

Če so mladiči par dni stari, je dela za okoli tri tedne, pojasnjuje Enesa: »Sploh, če je treba sanirati z infuzijami, voziti k veterinarju, reševati podhlajenost ali parazite. Take ogrožajo preostale in treba je imeti karanteno, pri meni so izolirane od drugih, dokler se ne opravijo testi.« Skrb je nenehna, vsake dve do tri ure jih mora Enesa hraniti »prek flaške, pa infuzije, injekcije, vse živo,« ter navede primer negibnih, a živih mladičkov iz gozda, »drugi dan pri meni so odvajali zemljo, popolnoma majhni so bili, brez infuzij ne bi preživeli,« opiše manj romantične plati mačje zgodbe.

Samo povodec na sprehod

Enesi ni jasno, kako vržejo mačko iz avta: »Najprej je treba priznati, da je storjena napaka, če so mladiči nezaželeni. Nihče nikogar ne napada, ampak ozaveščamo. Toda ljudje se zaprejo in raje odvržejo, kot da bi odgovarjali.« 
Sterilizacija mačke ali živali je strošek, ampak je lažje narediti to kot oskrbovati mladiče. A po drugi plati živimo v obdobju uporabniške mentalitete: »Za novo leto bi vsak imel majhno muco ali pasjega mladiča. Ne razmišljajo pa, da lahko tudi pes dobi sladkorno ali raka, da potrebuje veterinarja.« Tako je precej logičen njen nasvet, da naj otrok – ki si zaželi žival – en teden ob šestih zjutraj vozi povodec na sprehod: »Po tednu dni bi ga vprašala, ali si še želi psa.«

Velikost bivalne površine ni odločilna, »če imaš v glavi pospravljeno in veš, kje je živali mesto. To je živalski svet: človeku lahko rečeš, tamle stoj, in bo kot ovca. Živali gredo po svoje. Treba pa je sobivati z ljudmi in živalmi,« pravi, medtem ko Zona skoči na kavč in sodeluje v fototerminu. Strah je imela pri prvih mucah, zdaj čutenje opisuje drugače kot ob zadnjem boju za dve majceni življenji: »Vedno lahko pomagamo sterilizirati, kastrirati, ker je lažje. Ne želim več vohati smrti, prav dobro poznam vonj, pa ga res ne želim več zaznati pod nosnicami.« 
Nekje vmes je Enesa dejala, da človek lahko govori, žival pa ne. Če bi ti mačji mladiči zmogli kaj izustiti, bi se vmes zahvaljevali prijazni dobrosrčnici, ki jih je rešila pogina v prvih dneh življenja.