DRAGONJA – Včeraj zjutraj, na dan odločitve arbitražnega sodišča, je bilo v dolini Dragonje povsem spokojno. Napol opuščeni zaselki Mlini, Bužini in Škodelini so samevali tako kot zadnja desetletja, ko mladi niso več prevzemali kmetij na sicer rodovitni nižini, ki se žal zarašča. Pri mejnem prehodu Sečovlje smo na hrvaški strani zavili levo navzdol po ozki cesti in se ustavili pri hiši Zubinovih. »Ma, tu je živel že moj pranono. Tu v Mlinih smo bili od nekdaj Zubinovi, v Škodelinih so Pribčevi, zaselki so zgodovinsko družinski. Vidite kamniti zid, to je ostanek nekdanje domačije,« je dejal član družine Vlado Sirotič. Zubinovi so si, čeprav so tako rekoč ukleščeni med mejna prehoda, postavili novo zidano hišo. »Do zdaj nismo imeli nobenih težav. Nobenega policista ne vidim,« je povedal Vlado in dodal, da imajo z mejo težave »bolj oni v Ljubljani«. Cesta se je zožila na raztežaj kolovoza, na tleh je ležalo vejevje, ki ga je naklestilo nočno neurje.
Kak kilometer ali dva smo se peljali skozi zeleno trstičje, ki se že razrašča čez cesto, na prvem križišču smo zavili na levo proti zaselku malce večjih hiš. Parkirani avtomobil je povedal, da je zaselek obljuden. Na desni večja hiša, nekoč verjetno zgledne kmetije, ki se je je držala škrbina nekoč hiše. Na dvorišču nas je pričakala Ana, po rodu Hrvatica, ki s prijateljem edina živita v Bužinih. Ko sem pogledoval naokoli še za katero hišo, me je spregledala: »Ne, to je vse od Bužinov. Škodelini so malce večji.« Dvorišče treh velikih hiš, kjer je bilo nekoč veliko vriskanja in se je trlo otrok, je bilo prazno. Ana nam je povedala, da hodi na delo v Buje in ima hrvaško državljanstvo. Medtem ko je Sirotič v Mlinih ohranil dvojno državljanstvo. »Prav dobro razumem slovensko, tukaj ni bilo nikoli nobenih težav.« Ko smo jo povprašali o določitvi meje, je skomignila z rameni: »Ne vem, ništa se neče dogoditi.« Kljub temu pa je stopila korak nazaj in namignila, da se ne bi več pogovarjala. Škodolini so največji zaselek na koncu doline pod krajem Dragonjo. Tam smo srečali tudi 90-letno Anamarijo Grego, ki je tako rekoč vse življenje preživela v Škodelinih na številki 62. »Ja, včasih nas je bilo veliko, danes pa ni nikogar več, ki bi delal.« Anamarija, za sosede in prijatelje Antolina, nam je pripovedovala, kako je hodila v italijansko šolo, po vojni je prišla nova oblast in je bil uradni jezik hrvaški, saj Škodelini in Bužini upravno spadajo v občino Buje, Mlini pa v Piran.
Njena soseda, 53-letna Mirjana Pribac, je prišla na obisk k materi v sosednji hiši. »Bilo je tako, da sem v šolo hodila v Buje, kjer smo se seveda učili hrvaško in italijansko, tam je tudi občina, medtem ko smo k zdravniku hodili v Izolo, rodila sem se pa v Kopru.« Mirjana ima sicer hrvaško državljanstvo in živi v Bujah. Zaradi ostarele matere se pogosto oglasi na svoji domačiji, kjer je preživela zares srečno otroštvo. »Čez Dragonjo je bila lesena brv in otroci smo se brezskrbno potepali naokoli po poljih, naši starši pa niso imeli nobenih skrbi, čigavo je kje, saj je bilo vse naše. Nekoč le brv na Dragonji, danes dva prehoda.« Tako Vlado kot Mirjana, še zlasti pa življenjsko izkušena 90-letna Anamarija si težko predstavljajo, da bi bilo po arbitraži kaj zelo drugače. »V Škodolinih nas živi le še deset,« pove Anamarija. Je pa pošteno poudariti, da je dolina reke Dragonje kljub danes praznim zaselkom tako kmetijsko kot strateško izjemno zanimiva.
Nekaj lokalnih pridelovalcev zelenjave ima tam svoje rastlinjake. Nekaj je tudi trte, opazili smo tudi manjši nasad oljk: »Tega tu nikoli ni bilo. Bila je zelenjava, krompir, sadje, tu in tam jagode,« nam zaupa Nikola, ki se je v te kraje kot otrok priselil po vojni. Življenje je še bolj zamrlo po osamosvojitvi ravno zaradi nekaj nerešenih vprašanj. »Vse je nekako zastalo, ne ve se, kaj bo, zato stvari ne stečejo,« nam je za konec povedala domačinka Nadja Sirči, ki že 30 let živi v Dragonji.
