ŠKOFJA LOKA – Skrivnostno sporočilo, ki je zakrožilo po škofjeloških e-nabiralnikih, je razkrivalo le, da bodo v tisočletnem mestu ta mesec snemali »en del trilogije ameriškega filma«. Ta informacija niti ne bi bila omembe vredna, če se ji ne bi pridružila še prošnja o tem, da filmarji potrebujejo statiste. Ker jih imajo namen najti med domačini, so vse, ki jim je igralstvo v krvi – ali pa vsaj mislijo, da jim je – povabili k avdiciji. In ker avdicije za ameriške filme v Škofji Loki gostujejo sila redko, smo se v začetku tedna seveda pridružili bodočim statistom.
Že pred začetkom avdicije so se okoli Homanove hiše, kjer je bil prostor v vrhnjem nadstropju priložnostno spremenjen v pisarno za avdicije, zbirale gručice najstnic. Prišli so najstniki in vsi drugi, seveda, a med tistimi, ki so si želeli izboriti svojih pet minut slave, so bili le redki stari čez dvajset let.
Izkušeni bičarji in mesarji
Na vrtu znane loške kavarne Homan, ki bo čez dober teden spremenjena v filmsko prizorišče, smo ujeli domačinko Aleksandro Hoivik. Na avdicijo je prišla s sinom Andrejem in njegovim prijateljem Jako Kožuhom. »Veseli me, da bodo snemali tukaj, kajti tako bodo tudi drugi videli, kako lepo je naše mesto,« je povedala sogovornica, ki ni brez igralskih izkušenj: »Ko v Škofji Loki pripravimo pasijon, igram vlogo bičarke. Huda vloga je to!« Podobno izkušnjo s pasijonsko igro ima tudi njen sin, ki se takrat, ko v mestu gostuje procesija, prelevi v pripadnika mesarskega ceha, njegov prijatelj Jaka pa je dodal: »Prišel sem, ker je takšen dogodek nekaj unikatnega. Rad bi nastopil, ker se mi zdi, da bo to zanimiva izkušnja.«
Podobno kot on je razmišljalo na desetine domačinov, ki so se odzvali vabilu na avdicijo. Ta je trajala komaj nekaj minut, v tem kratkem času pa je bilo treba na list napisati svoje ime in naslov, nato je sledilo fotografiranje. Počutili smo se kot kriminalci v ameriških filmih, saj veste – levi profil, desni profil, frontalna fotografija. To in še nekaj številk za opis višine, teže, številke noge in že je bilo avdicije konec. »Če boste izbrani, se javimo,« so bile zadnje besede, ki smo jih ujeli v zgornjem nadstropju Homanove hiše.
Najstniki v pričakovanju slave
Ko smo odhajali iz sobe, nemara ravno tiste, v kateri je Ivan Grohar pred mnogimi leti narisal znano impresionistično sliko Škofja Loka v snegu, smo med bodočimi statisti ujeli osnovnošolko. Najstnica, ki z enim očesom že pogleduje k srednji šoli za gledališče in film, je dejala, da je pred leti, ko je bila še deklica, sodelovala v pasijonski procesiji, kjer je odigrala Adamovega otroka: »No, pa tudi statistka sem že bila, in sicer v Usodnem vinu. To ni nič tako zahtevnega – rečejo ti, da pojdi čez cesto, in greš, ali pa ti naročijo, da se pogovarjaj z nekom, in to storiš.«
Škofja Loka kot (fil)mični (k)raj Škofja Loka se je pojavila tudi v dokumentarcu z naslovom Gremo do zlata: zgodba Billa Johnsona. Nekje v šestdesetih so Mestni trg zavzeli francoski filmarji, med igralci je bil tudi tedaj zelo znan Robert Hossein. Konec osemdesetih, ko je režiser Dušan Makavejev na Placu snemal film Manifesto, se je po starih ulicah sprehodil Rade Šerbedžija. Nekoč je na Mestnem trgu zraslo pravcato pokopališče, enkrat pa se je, vsaj tako pravi urbana legenda, po mestnih ulicah sprehodila celo filmska lepotica Nastassja Kinski. V zadnjem času so se filmarji kar malo odmaknili od Škofje Loke, so pa tu posneli številne oglase. Nemara najbolj znan je tisti za audi A5, v katerem je za hipec nastopil slovenski igralec Ivo Ban. V Loko so se v preteklih letih nagnetli oblikovalci oglasov za švedsko loterijo, kruh, pivo, rjavo slovensko mehurčkasto brezalkoholno pijačo, pa za banko, vijolično čokolado, najboljšega soseda in verjetno še za kaj, tu pa so seveda snemali videospote, med njimi Sive ceste skupine Panda. Zato ne preseneča, da je Jernej Tavčar, ki na škofjeloški občini skrbi za stike z javnostmi, ob novem obisku filmarjev zapisal, da »so takšna snemanja v korist kraju, saj povečujejo njegovo prepoznavnost in podobo privlačnega, slikovitega, (fil)mičnega (k)raja, ki ga vsekakor velja obiskati.« |
Zatem je v gručo najstnic, ki so upale na svojih pet minut slave, odjeknilo novinarsko vprašanje, zakaj so prišle na avdicijo. Najbolj zgovorna je zatrdila: »Ker bodo snemali ameriški film, doooh.« Pa zaradi denarja? »Ja, no, tudi to. In zaradi izkušenj,« so ji sledile druge, ki so na vprašanje, koga bi najraje videle v domačem mestu, po krajšem razmisleku soglasno odgovorile: »Brada Pitta in Cameron Diaz.«
Skrivnostna kriminalka Intrigo?
Ali se bo v Loki pojavil kdo njunega kova, nam ni uspelo izvedeti, saj so bili v agenciji Unicasting, ki je pripravila avdicijo za statiste, sila skopi z informacijami. V vabilo na avdicijo so zapisali le to, da bodo v Škofji Loki snemali sredi meseca in da so jim za nalogo zadali iskanje 70 statistov, domačinov torej, ki bodo za 64 evrov na dan »odigrali« kolesarje, goste v lokalu, sprehajalce, natakarje, starejšega možakarja s psom … Bolje obveščeni so nam prišepnili, da bodo v Loki ta mesec menda snemali trilogijo Intrigo, nekakšno kriminalko, snemanje pa bo potekalo v Kavarni in slaščičarni Homan in na naravnem kopališču v Puštalu.
Sicer so v slikovitem gorenjskem mestu filmske ekipe že večkrat gostovale. Pred kakimi šestdesetimi leti so tu snemali britanski film o ukradenih otrocih Razdvojeno srce. »Takrat je bil Mestni trg posut s peskom. Vem tudi, da sem igral v naročju lepe igralke Yvonne Mitchell. Spomnim se tega, da sem moral jokati, pa joka ni bilo od nikoder, zato so mi narisali solzice. No, po koncu filma je nekam izginila moja jopica – takrat sem čisto zares spustil nekaj solzic, a je bilo že prepozno,« se je oddaljenim spominom nasmehnil Kranjčan Tone Ravnikar, ki se je tudi tokrat potegoval za vlogo statista. Odigral je nekaj let starega dečka, letos pa bo – če mu bodo filmske zvezde naklonjene – v ameriškem filmu zaigral sivolasega dedka.