Pri mnogih pajki vzbujajo strah, ki je ena pogostejših človeških fobij. Po drugi strani so v starih zgodbah različnih kultur deležni posebnega spoštovanja. Najdemo jih v številnih mitologijah in legendah. Zaradi tehnike lova z mrežo simbolizirajo potrpežljivost, zaradi bolečin in smrti, ki jih lahko povzroča njihov strup, pa tudi zlobo in škodoželjnost.
Danes so predmet številnih znanstvenih raziskav, ki bodo morda z vedenjem o njih in njihovih strupih pomagale na primer premagati različne zdravstvene težave pri alzheimerjevi bolezni in infarktu. Znanstveniki ne nazadnje še vedno proučujejo neverjetno natezno trdnost svile, ki jo proizvajajo za svoje mreže in v druge namene. Ta je primerljiva s trdnostjo jekla, a je dosti lažja od njega. To in še marsikaj zanimivega o pajkih lahko do začetka septembra spoznate v Piranu, ki v Palači Trevisini gosti razstavo največjih ptičjih pajkov in škorpijonov na svetu.
Kdo so ptičji pajki
To je družina pajkovcev iz reda pajkov, ki so zelo veliki. Njihovo telo lahko meri več kot 12 cm, če jih merimo čez razpon nog, pa tudi do 30 cm. Poleg tega imajo po telesu in nogah goste dlačice. Dokaj neobičajno ime je družina dobila po poročilih in risbah o pajkih, ki so, potem ko so jih odkrili, obkrožili svet. Leta 1705 je namreč neka gospa s potovanja po Surinamu poročala o pajku, ki se je hranil s ptičem. To informacijo je potrdila risba, pa čeprav se ptičji pajki ne hranijo samo s ptiči, ti so občasen plen drevesnih vrst.
Živijo do 30 let |
Lovijo v glavnem ponoči, ko so njihov plen poleg manjših ptičev lahko manjši vretenčarji, žabe in kuščarji. A ptičjih pajkov ne smemo mešati s tarantelami. V primerjavi s ptičjimi pajki so te neprimerljivo manjše in niso dlakave. V Evropi je znanih le nekaj vrst ptičjih pajkov v Španiji, Italiji, Turčiji, na Portugalskem in na Cipru. Živijo predvsem v subtropskem pasu.
Večina ni nevarna za ljudi
Če torej spadate med tiste, ki se pajkov bojijo, pa še sami ne veste zakaj, boste tam morda lahko ta strah premagali. Pravijo, da je v bistvu posledica splošnega človekovega odpora do kosmatih, gomazečih bitij z mnogo nog in za psihološko potenciran strah pred strupenim pikom. Ta je odveč, saj soavtor razstave Sašo Čotar iz Radovljice pravi: »Da, res imajo strupne žleze, a večina za ljudi ni nevarna. Odvisno je, kako posameznik reagira na strup. Nekdo lahko umre že od pika ose, večina ljudi ne. Ptičji pajki nimajo nevarno močnega strupa, vendar pri nekaterih afriških in azijskih vendarle lahko nastanejo komplikacije.«
Po nekaterih virih naj bi bilo v celotnem prejšnjem stoletju na svetu le okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka, tako da je strah res odveč. »Ta strah se lahko premaga in obiskovalci razstave vsekakor odhajajo z manj strahu pred pajki. Pokažemo jim na primer oklep, ki je ostal po levitvi. Primejo ga, pobožajo in strah je že delno premagan. Pajke si lahko temeljito ogledajo skozi steklo terarija, od koder jim ne morejo nič storiti. Tako spoznajo njihovo anatomijo, kako se prehranjujejo, gibajo in še kaj. Več ko človek ve o njih, manj ga je strah. Sicer pa je značilno, da se ljudje bolj bojijo manjših pajkov kot večjih. Ko sva imela razstavo v Genovi, se je nanjo celo napovedala skupina arahnofobikov,« pove Čotar.
