BERLIN – »Nekateri, sploh mladi, mislijo, da se v Nemčiji cedita med in mleko, a ni tako. Mnogo je takšnih, ki zjutraj delajo na primer v pekarni, popoldne so natakarji, zvečer še čistijo, da zaslužijo za plačilo najemnine in skromno življenje. In verjetno potem v Sloveniji rečejo, da jim gre dobro. V domovini tega ne bi nikoli počeli, in če bi doma to delali, kar delajo tukaj, bi tudi dobro zaslužili,« opaža Martina Konda, Belokranjka, doma z Osojnika pri Semiču, ki je kot učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka v Berlin prišla pred dobrimi tremi desetletji. In tu tudi ostala, čeprav se redno vrača v domovino. Prizna, da je tudi v Nemčiji težko dobiti delo, sploh dobro plačano službo z urejenimi pravicami.
Težki prvi trije meseci
Dobro se spominja dne, ko je prišla v Berlin. Desetletje je poučevala v grosupeljski osnovni šoli, tam pa je začela na čisto novem področju. »Prijateljica mi je pred odhodom v tujino rekla, da biti učitelj slovenskega pouka v tujini ni poklic, ampak poslanstvo. Ali to delo opravljaš s srcem ali po treh mesecih odideš. Meni je bilo prve tri mesece res težko, skoraj vsak dan sem jokala, prvič zato, ker mi je bilo okolje tuje, poznala nisem nikogar, le eno družino iz Semiča, hkrati pa si postavljen pred dejstvo, da otroci pridejo v popoldansko šolo utrujeni od nemške šole. Že samo ime Berlin je zaradi zidu vzbujalo strah. Tisoče zgodb je krožilo o Berlinu, zato bi takrat odločitev, ko so mi rekli, kam bom šla, najraje preklicala,« se spominja začetkov.
A po treh mesecih se je navadila. »Takrat je slovenski dopolnilni pouk obiskovalo približno 80 otrok od 1. do 10. razreda. Dve učiteljici sva poučevali le v zahodnem Berlinu, saj je bil takrat še berlinski zid. Veliko slovenskih staršev je dajalo otroke v slovenske šole. Otroci staršev, ki so se zavedali tega, da se lahko otrok nauči dva jezika istočasno, so danes uspešni poslovneži, inženirji, direktorji. Tukaj živijo kot Berlinčani,« pove sogovornica in izpostavi prednost berlinskega zidu: ni bilo treba biti zaveden Nemec, da si dobil dobro delovno mesto, tukaj si bil lahko samo Berlinčan.
Starši so ji stopili v bran
In ob tem se spomni številnih prigod, tudi takšnih, ko se je morala zagovarjati na vojaški misiji pri atašeju, neprijetni so bili tudi telefonski klici sredi noči, ko so kontrolirali, kje je, se pa nasmehne ob spominu na šolske dni, ko je kot učiteljica skupaj z mlajšimi otroki v učbeniku, namenjenem otrokom od 1. do 3. razreda, skupaj zlepila strani z zgodbicami o hudobnih Nemcih, o sovražniku, in o dobrih partizanih, ki so branili domovino. Učbeniki so bili za vse narode koncipirani v Beogradu in so bili za poučevanje v praksi skoraj neuporabni, zato si je morala pomagati, kot je vedela in znala. S takšno samovoljo si je prislužila kritiko šefa vojaške misije, hkrati pa podporo staršev otrok, ki so ji stopili v bran v prid svojih otrok; posledic zato ni bilo.
Ko je leta 1989 padel berlinski zid, zaradi katerega je bilo ničkolikokrat zelo napeto, je Martina po petih letih zamenjala službo. Ker je v Sloveniji študirala socialno pedagogiko s poudarkom na delu z mladoletnimi prestopniki, se ji je z novim delom odprl svet. »Na fakulteti sem imela odličnega profesorja Vinka Skalarja, ki nas je učil, kako je na zahodu. Takrat smo o tem vsi le sanjali in v Berlinu se mi je ponudila možnost opravljati to delo. Odgovorna sem bila za 5 mladih ljudi, ki jih je vzgojila ulica; bili so težavni, imeli so izkušnje z drogami, niso hodili v šolo, malo so bili nasilni, a z njimi sem uspešno delala,« se spominja Martina, ki je potem odkrila še eno svojo ljubezen, slovenski radio, kjer je preživela 9 let.
Delo na radiu, ki ga ni več
»Začela sem s prispevki, ki niso smeli biti daljši od štirih minut. No, že eden prvih intervjujev z duhovnikom Izidorjem Pečovnikom je bil daljši. Z vztrajnostjo in podporo direktorja Radia Multikulti Friedericka Vossa, direktorja Radia Slovenija Andreja Rota in pozneje direktorja Softlaba Rudija Brica, sponzorja oddaj v slovenskem jeziku, smo se razširili na polurno oddajo. Bilo je veliko dela, a to je bil najbrž moj najlepši čas. Takrat sem poročala tudi v Slovenijo na Radio Ognjišče, tudi v živo. To je bilo adrenalina!« se Martina znova vživi v urednico, voditeljico in reporterko, saj je vse to opravljala večinoma sama, sodelavec Matej Kralj se ji je pridružil veliko pozneje. Še vedno nekoliko razočarana se spomni konca radia. Ko je v Berlinu prišla na oblast rdeče-zeleno-rdeča vlada, ki naj bi bila naklonjena tujcem, je najprej ukinila Radio Multikulti.
Martina zdaj dela kot socialna delavka v državni službi. »Ukvarjam se z družinami, delam tako z Nemci, ki potrebujejo pomoč, kot z migranti. Ti prihajajo k nam dvakrat na teden, skupaj se učimo in imamo delavnice, spečemo celo belokranjsko pogačo,« se nasmehne sogovornica, ki vsako leto pride v Slovenijo. »Ko sem šla v Berlin, sem bila odločena, da se čez eno leto vrnem, potem čez dve, ko pa sem dobila sanjsko službo, hkrati pa sem lahko delala še na radiu, se je želja po vrnitvi ohladila. Ko je padel zid, sem se naenkrat tu počutila bolj doma kot v Sloveniji,« priznava.
Martina v Berlinu pogosto opravlja tudi delo turistične vodnice, sploh če pridejo Slovenci. Obžaluje, da v Berlinu Slovenci nimajo več radia, a druženje in vezi ostajajo. Družijo jih slovenska cerkev in skupni prostori v nemškem domu pri slovenskem župniku Izidorju Pečovniku - Doriju. Velika pomoč Slovencem tam je tudi Jože Lipaj, zdaj že upokojeni podjetnik, ki je v nemško glavno mesto prišel pred desetletji iz Šentjerneja. |
